Veliko domov za starejše sem že obiskala tako ali drugače. Z mnogimi smo se dogovarjali za sodelovanje in le redki niso imeli fige v žepu, ko so rekli, da bomo skupaj naredili boljši dom - dom za tiste, ki so zapustili znano, domače okolje, svoj dom, večina za vedno.
Daleč je Slovenj Gradec, Koroška, tam kjer so ostri hribi kot podnebje, kjer je jezik, narečje, ki ga govorijo, takšen, kot koničasti hribi in globoke doline pod njimi. Koroška krajina se me vedno dotakne, mojih čustev in srca. Vedno znova me očara s svojo ostrino in blagostjo, z nasprotji, s svojo primarno, naravno lepoto, ki spominja na poezijo.
Tokrat so mi sedli v srce ljudje, ki skrbijo za tiste, ki so svoj dom zamenjali za dom starostnikov v Slovenj Gradcu. Dobila sem potrditev, da so dom ljudje, ki živijo v njem. In tako je tam.
Ne dolgo nazaj sem zapisala idejo o projektu, ki bi dom za starejše spremenil v njihov »dom«, ga približal tistemu, kar dojemamo, sprejemamo, poznamo kot DOM, v katerem se ljudje počutijo dobro, domače, sprejeto. Prav zato je bilo moje presenečenje ob obisku tega doma še večje. Tak dom, ki sem ga imela v mislih, pri nas že obstaja! Večino od tega, kar naj bi dom predstavljal za tiste, ki živijo v njem, je v tem domu že realnost vsakdanjega utripa. Njihov dom ni odtujena institucija, njihov dom je gnezdo, ki so ga spletli skupaj vsi stanovalci in tisti, ki zanje skrbijo.
Ne najdem besed, ki bi opisale moje občutke ob obisku tega doma, srečanju z vodjo enote gospo Marjano Kamnik, kot da bi se od nekdaj poznali. Toplo, osebno, občuteno. Dom ni velik. Pozna se, da so pri načrtovanju prostorov upoštevali izkušnje, želje in potrebe bodočih uporabnikov in zaposlenih, ki imajo posluh za razumevanje in vživljanje starejših v novo okolje, ki naj bi bilo njihov novi dom.
V vsak prostor je vneseno nešteto drobnih, a pomembnih dodatkov, ki dajejo pridih preteklosti in domačnosti, nekaj, kar ti zgane pozitivne občutke. Nekje so to ubrane barve, drugje vonj eteričnega olja ali pa odložena knjiga, ki čaka, da jo babica ponovno odpre, ko popije čaj ali kavo na balkonu in poklepeta s prijateljem. Toliko veselih, nasmejanih skupin babic in dedkov, negovalk, medicinskih sester, prostovoljcev, toliko ljudi, ki ni in ni hotelo spustiti moje roke, toliko, ki jih je dodalo objem, kot da je nekaj vsakdanjega pokazati in deliti svoje občutke z drugimi.
Niso mi naštevali koliko dejavnosti imajo in kazali evidenc in papirjev, niso mi govorili »saj so že vsi dementni« in »kaj naj pa še sploh naredimo?«, niso jadikovali, da nimajo sredstev za to in ono, niso govorili o tem, da so svojci in stanovalci prezahtevni in nezadovoljni, zaposleni slabo plačani in preobremenjeni, kar pogosto poslušam v domovih, kjer smrdi po zamenjavi plenic in odtujenosti.
Nobenega evidenčnega lista aktivnosti nisem videla, mimogrede sem pobrala nekaj zgibank, ki govorijo o dejavnostih v domu. Take zgibanke dobiš v vseh domovih, vzdušja, ki je v tem domu pa nisem zaznala še nikjer drugje. Stanovalci so mi povedali kako živijo, kaj delajo in z veliko mero ponosa so opisovali in pokazali kaj so naredili, se naučili ali naučili druge in povedali, kaj bodo še naredili. Skupaj tkejo svoj vsakdan, svojo prihodnost, svoj dom.
Že njihovo glasilo je drugačno od drugih. V njem pišejo vsi: stanovalci, prostovoljci, svojci, obiskovalci, praktikanti, študentje, negovalci, medicinske sestre, terapevti, kuharice ... O svojem počutju, življenju v domu pišejo družinski člani te velike družine, ki se imenuje dom starostnikov v Slovenj Gradcu.
Projekt »ključna oseba« je zrasel v tem domu. Zaposleni so v žrebu izbrali stanovalce, ki so jim postali nekakšni osebni zaupniki, prijatelji, ki razumejo njihove želje in potrebe, jih upoštevajo in pomagajo uresničiti. To je eden od redkih domov, kjer je ritem dneva prilagojen stanovalcem in ne zaposlenim. Dejavnosti, aktivnosti, dogodki niso samo enkrat ali dvakrat na teden popoldan, ampak vsak dan, tudi ob sobotah, nedeljah, praznikih. Stanovanjske enote, ki so jih poimenovali po barvah, delujejo kot razširjene družine, kjer stanovalci spletejo medsebojne vezi in poskrbijo drug za drugega, skupno s ključnimi osebami, prostovoljci. V domu nimajo samo občasnih nastopov ali obiskov mladih (učencev, dijakov, študentov), ampak je to del vsakdana doma. Ne govorijo o medgeneracijskem povezovanju ali si izmišljajo še bolj »kunštne« besede za nekaj, za kar obstoja preprosta beseda »družina, dom«, ampak to je realnost, njihov vsakdan, mesec, leto.
Zaposleni so praktično vsi; tako stanovalci, kot tisti, ki zanje skrbijo in jih podpirajo. Vsi tisti, ki želijo in zmorejo, imajo zadolžitve, zaposlitve, vsakodnevne naloge in obveznosti, za katere so se odločili. Dobrote, ki so mi jih podarili, so nastale po receptih stanovalcev in z njihovim sodelovanjem. So izjemne, takšne, ki jih ne moreš dobiti nikjer drugje kot doma.
Toliko ponosa, da so soustvarjalci tega »doma«, da so del te skupnosti tako zaposleni kot stanovalci, še nisem srečala. Ja, seveda sem doživela ta »ponos« tudi v drugih domovih, vendar le verbalno, bolj kot besedno samohvalo. Ko pa sem stopila v sobo, na hodnik, v jedilnico, posedela v kakšnem vogalu skupnega prostora, se je ta »ponos« razblinil ob pogledu na v usodo vdane sedeče, molčeče stanovalce, za katere zaposleni mislijo, da ne znajo ničesar več, da edino oni vedo, kaj je za njih najbolje, da mislijo in delajo namesto njih.
Povabili so me, da jim povem nekaj o društvu RESje, nekaj o tem, zakaj to počnemo. Pošteno me je bilo strah, kaj naj tem ljudem povem, da vzbudim njihovo zanimanje, da jim dam, kar še nimajo, povem nekaj, kar še ne vedo, jih spodbudim, da si naredijo življenje bolj polno in vredno. Mislim, da sem jih lahko dala le potrditev tega, kar že sami vedo in moje navdušenje nad tem, da imamo v Sloveniji vendarle DOM za starejše, v pravem pomenu besede.
Ne morem mimo tega, da se zahvalim, da ste me povabili v vašo družino in povem, da ste potrditev moje vizije in vizije tistih, ki delamo v društvu RESje.