Po dolgem času sem se spet odločila, da grem obiskat tiste ljudi, ki v domovih za starejše bivajo v zaprtih, uradno varovanih oddelkih. Tam, v zaprtih oddelkih enega od domov, se je pred več kot 15 leti rodila ideja imenovana "program RESje".
Kadar govorimo o številkah, se nas te ne dotaknejo kaj dosti. Ko govorimo o posamezniku, njegovi zgodbi, stiski, je čisto drugače. Zapomnimo si jo, dotakne se našega srca in čustev.
Skupaj s predstavnikom Varuha sem v skupini DPM obiskala dom, ki izpolnjuje vse pogoje, ki so zahtevani za verificiran zaprti oddelek s povečanim nadzorom za ljudi z demenco.
Osebje v tem domu je usposobljeno za delo z osebami z demenco. Validacija. Za tiste, ki te besede ne poznate, pomeni na kratko in poenostavljeno: vživljanje v stanje druge osebe in preverjanje odziva na ravnanje. Tako se osebi z demenco lažje približamo, jo bolje razumemo in jo lažje usmerjamo, pomagamo.
Osebje je stalno. Osebje je prijazno. Osebe z demenco so urejene, počesane, prav oblečene. V Domu imajo sprehajalne poti, dolge in dobro osvetljene hodnike, ustrezno opremljen skupni prostor z razdelilno kuhinjo, čaj na mizi, obvestila na oglasni deski, ki po Zakonu o duševnem zdravju na tem oddelku morajo biti. Večinoma imajo enoposteljne sobe, s svojo kopalnico in WC-jem. Ker je oddelek v višjem nadstropju, imajo teraso, ki nadomešča kadilnico in vrt, tako kot je predpisano. Skratka, izpolnjujejo vse zahtevane pogoje za tak oddelek.
Nimajo pa prostovoljcev, ki bi se družili z osebami z demenco.
Tudi tokrat sem se z vodjo skupine DPM dogovorila, da bom večino časa na enem od oddelkov za osebe z demenco. Če prideš, pogledaš, vprašaš osebje o tem in onem, pozdraviš koga od oskrbovancev in greš, ni dovolj, da začutiš vzdušje, ritem, vsakdan teh ljudi, ki imajo demenco. Vodja skupine pa se je napotil skupaj z direktorico k socialni delavki in drugim, da pregleda dokumentacijo, ki je potrebna za namestitev na tak oddelek, preveri evidence in ukrepe ob nemirnosti in drugo, kar je potrebno preveriti, da se ne kršijo določila Zakona o duševnem zdravju ter drugi predpisi s področja zaščite človekovih pravic.
Ko sem vstopila v dnevni prostor na varovanem oddelku, je za veliko dolgo mizo sredi prostora zajtrkovalo kakšnih 10 oseb. Nekaj jih je sedelo za manjšo mizo, dva sta bila na invalidskem vozičku pri drugi mizi in eden je spal na kavču v kotu.
Glasno sem pozdravila, vendar se ni nihče kaj dosti zmenil zame, razen osebja seveda. Ko sem osebje povprašala po tem in onem, kar pač moramo vprašati, sem dobila v roke zvezke, kjer so bili vpisani sprehodi po terasi, obiski prireditev v domu in podobno. Dobila sem evidenco aktivnosti s posamezniki na oddelku, povedali so mi, da jih ne silijo v to, da nosijo plenice, da jih spodbujajo, da so čim bolj samostojni pri teh osebnih zadevah. Petka!
Osebje se izobražuje in je stalno. Kasneje se je izkazalo, da ni čisto tako, ampak to ni bilo to, kar me je zanimalo. Z vidika obiska DMP je vse več ali manj urejeno.
Odločila sem se, da bom danes delala, ravnala tako, kot da sem prostovoljka, tako, kot sem pred več kot 20 leti začela v enem od ljubljanskih domov.
Približala sem se eni od miz, kjer so sedele tri osebe. Pozdravila sem jih, povedala kako mi je ime in zakaj sem prišla. Povprašala sem jih po njihovih imenih. Se rokovala s tistimi, ki so mi roko ponudili. Zbudila sem njihovo pozornost, ker sem pokazala, da so oni vzbudili mojo pozornost. Takoj je prihitela negovalka in povedala, da gospa s katero sem želela navezati pogovor, ne sliši, da moram vpiti. Kasneje mi je povedala, da je to zdravnica, ki se je zelo veliko ukvarjala z osebami z demenco in bila pri delu zelo uspešna in poznana.
Ko sem slabo slišni gospe postavila vprašanje na način, kot se pogovarjamo s takimi osebami, razločno, počasi, mi ni bilo potrebno vpiti. Slišala me je, ko sem jo vprašala, zakaj nima slušnega aparata. Pa je spet negovalka posredovala, da ga ima, ampak da ne dela. Gospo bivšo zdravnico, ki je mislila, da je še vedno zdravnica, sem vprašala, če dovoli, da pogledam kako je naravnan njen slušni aparat. In mi je dovolila in sem pogledala. Tudi moja mama ga je imela in velikokrat je nepopisno piskal. Pravilno sem vstavila baterijo, naravnala slušni aparat in sva se slišali in se pogovarjali o tem in onem. Tudi druge gospe za mizo so kdaj kaj pripomnile.
Ker je večina že pozajtrkovala in so tisti za veliko dolgo mizo še vedno mirno sedeli, sem se čez čas odpravila do te skupine. Sedeli so molče, strmeli predse, ena od gospa je odšla na stranišče. Pa sem poskusila tako kot pri prejšnji mizi. Pozdravila sem, se predstavila in povedala, da sem jih prišla obiskat z varuhom zato, da vidim kako se imajo, kaj delajo.
Takoj se je oglasila gospa, recimo ji Olga, in povedala, da imajo veliko dela. Da je utrujena, toliko delati za tekočim trakom, to je neznosno, se je pritožila. In sva še nekaj besed izmenjali o tem. Bila je zadovoljna, da jo razumem.
Ko sem se približala drugi osebi za mizo, sem naredila isto in se odločila, da v skupino prisedem. Vprašala sem za dovoljenje, če smem prisesti. In prihitela je negovalka in rekla, kaj sprašujete, saj je dovolj stolov. Kar smešno se ji je zdelo, da to sprašujem. Gospa, ki sem jo to vprašala, pa je bila silno zadovoljna, nasmejala se mi je, se odmaknila in naredila prostor za moj stol.
In smo začeli klepetati. Pa je spet prišla negovalka in rekla: "Ta nikoli ne govori, ta je vedno slabe volje, ta je pogosto agresiven, ta … ta … ta". Celo, ko sem spraševala kako je komu ime in če ni odgovoril takoj, je njegovo ime hitro povedala negovalka. To pogosto delamo pri otrocih. Vprašaš otroka, odgovori mati.
Razumem, čeprav ne sprejemam. To so odrasli ljudje, osebe z demenco, ljudje, ki slišijo, vidijo, čutijo in trpijo, če z njimi ne ravnamo dostojanstveno, vljudno, potrpežljivo, spoštljivo. To so ljudje s svojo preteklostjo, v kateri pogosto živijo, vendar še vedno hočejo biti ljudje, samostojni kolikor zmorejo, dejavni, opaženi, omenjeni, upoštevani, sprejeti.
"Rada poslušam glasbo, jo vi tudi?", sem vprašala. Pa niso čisto dobro razumeli, kaj s tem mislim. In negovalka je takoj pohitela k televizorju in ga prižgala. Nisem se zmenila zanjo.
Vprašala sem sosedo: "Ali kdaj pojete, tiste narodne, stare, lepe!" Odgovorila je gospa Olga: "Ja, pojemo, veliko pojemo, jaz pojem v zboru. "
"Bi kaj zapeli?", sem vprašala. In sem dobila na mizo zvezek z narodnimi pesmimi, večine katerih nisem poznala. Poznala pa sem tisto, žalostno: "Oj mladost ti moja, kam si šla, oj kje si?" Pa nismo zapeli te.
Spomnila sem se ene poskočne: "Moj očka ima konjička dva ...". Nimam posluha, pa kaj, sem jim povedala in smo se zasmejali. In peli. Najprej dva, potem pet, potem se je zbudila gospa, ki je prej spala za mizo, tudi gospod, »ta je agresiven«, se je okorajžil.
Mimogrede, moja soseda ga je gledala zaljubljeno, kasneje ga je prijela za roko in mi rekla, da je čeden fant in da upa, da je tudi dec kot treba. Na koncu smo skoraj vsi v prostoru peli, se smejali, se pogovarjali, pripovedovali. Kot da bi vsi oživeli! Tudi negovalke so z nami pele, medtem ko so pospravljale, odnašale posodo in urejale prostor. Pesmarice sploh nismo potrebovali, pa kaj, če ne veš vsega besedila, pa kaj če "fušaš". Tudi čaj na mizi smo popili, vsem sem ga nalila, da smo nazdravili, tudi gospe »ta, ki ne pije čaja« in ga je popila. Če pa je bilo v skodelici kar naenkrat namesto čaja čisto nekaj drugega, nekaj minulega, lepega, veselega. Vsi smo imeli drugačne spomine v glavi, vsi smo se vrnili nekam nazaj v čas, ko nam je bilo dovoljeno biti človek, oseba. V čas, ki je minil in ga lahko prikličemo nazaj skozi pesem, besedo, spoštovanje.
Do kosila sem bila z njimi. Ko sem odhajala, sem vedela imena vseh, vsi so mi vrnili objem, stisk roke, nasmeh, tudi gospa »ta se nikoli ne smeje«, tudi gospa »ta, ki nikoli ne govori«, tudi gospod »ta, ki je agresiven«, tudi gospa, ki je prej za mizo spala. Težko mi je bilo, ker sem odhajala in so me spraševali "a že greš", "kam greš"? Nisem jim rekla, da grem domov, rekla sem, grem in še pridem. Lepo mi je bilo z vami in hvala, ker ste me povabili.
Čeprav vem, da jih ne bom nikoli več videla, Olgo, Franca, Mimi, Metko, Ano, Ančko …, mi je bilo pri srcu toplo in rekla sem, tako kot nekoč ena od naših prostovoljk: "Iz doma odhajam utrujena, a srečna. Nekomu sem polepšala dan."
Osebju sem razdelila naše zgibanke, v katerih predstavljamo program RESje. Upam, srčno upam, da nas bodo poklicali, da jim bomo pomagali zbrati in usposobiti prostovoljce, ki bodo prihajali na oddelek zato, da nekomu polepšajo dan. Kadrovski normativi so neustrezni, še tako prijazni negovalci nimajo dovolj časa za te ljudi, ki rabijo čas, da se odprejo, spregovorijo in se počutijo spet kot ljudje.
Vredno je biti prostovoljec, vredno je dati, dajati in dobiti, deliti. Žal mi je vseh tistih ur, ki jih porabim za računalnikom, zato da zagovarjam, branim program, se trudim, da dobimo sredstva in pisarim in pisarim tistim, ki ne berejo. Govorim tistim, ki ne slišijo. Morda bo že čez nekaj let namesto njih odgovarjal negovalec in pripomnil »ta je pa …«.