USPOSOBLJENOST DELAVCEV V DOMOVIH ZA DELO Z OSEBAMI Z DEMENCO Ana Cajnko, januar 2017
Veliko domov sem obiskala v vseh teh letih kar delam na programu RESje. Vedno dobim enak odgovor, ko vprašam, če so usposobljeni za delo z ljudmi z demenco. Vedno je isti: »Seveda«. Ko sprašujem naprej, kdo vas je usposabljal, ali znanje nadgrajujete, obnavljate, je na vsako vprašanje odgovorov manj. V večini domov se na koncu pogovora izkaže, da si pod usposabljanje, usposobljenost, predstavljajo čisto nekaj drugega kot si jaz.
Na področju demence delam že skoraj 20 let in vsak dan se naučim kaj novega. Nikoli ne trdim, da vse znam, da vse vem, ker to ni res. Vem pa zagotovo, da večina zaposlenih v domovih ne pozna niti osnov komunikacije z osebami z demenco.
Ne, ne govorim na pamet.
Ne dolgo tega me je poklicala oseba, ki jo poznam. Povedala je, da je dobila zaposlitev. »Delam v domu z dementnimi«, je rekla, »v dnevnem varstvu«. Poznam jo in vem, da je empatična in odgovorna. Vem, da dela po občutku, s posluhom, išče znanje, rada bi vedela več, znala več, da bi ji bilo lažje.
Začetniku, čeprav ima občutek za sočloveka, je težko poskrbeti za skupno 15, včasih celo več oseb z demenco, ki jih pripeljejo svojci v dnevno varstvo.
Bila je na izobraževanju, ki ga je imelo v slovenskem prostoru znano društva, ki deluje na področju demence in sicer šele potem, ko je že več mesecev delala v dnevnem varstvu za osebe z demenco. Ko se je vrnila iz tega izobraževanja, me je spet poklicala. »Še vedno nič ne vem, kaj naj počnem s svojimi varovanci, kako naj komuniciram, kako naj jih animiram, zaposlim, rada bi vedela več«, mi je sporočila.
Dom v katerem dela, slovi po kvaliteti oskrbe, dejavnostih, ki jih ima za starejše, po prireditvah in sploh je v vrhu po kvaliteti bivanja in delovanja ter povezovanja z okoljem. Vendar za varstvo oseb z demenco zaposluje ljudi, ki nimajo nobenih izkušenj in nobenega znanja s področja ravnanja z osebami z demenco. To ni zgodba iz leta 2008 ali 2012, to je zgodba od včeraj, danes.
Po intervjuju, ki sem ga imela pred enim mesecem za Nedeljski dnevnik, me je klicalo zelo veliko ljudi. Prišlo je tudi veliko e-mailov z vprašanji, spodbudami, pohvalami. Med njimi je tudi e-mail, na katerega še nisem odgovorila, ker ne vem, kaj naj odgovorim.
Vesela sem vsakogar, ki daje ali išče znanje. Vesela sem tega, da lahko kaj dam, svetujem, povem, pomagam. Zato sem prostovoljka.
Bralka, ki ji še nisem odgovorila, mi je napisala: »Zaposlili so me za delo z dementnimi in želim vedeti vsaj nekaj o rokovanju z njimi«.
Kaj bi ji vi odgovorili, svojci oseb z demenco, ki zaupate osebju v domovih, ki verjamete, da imajo znanje, to vam prav gotovo vedno znova potrdijo, kadar vprašate o njihovi usposobljenosti. Rokujemo namreč s predmeti, ne z osebami.
Ogorčena sem nad zanikanjem realne situacije, tako s strani odgovornih inštitucij kot odločujočih posameznikov. Usposobljenost za delo z osebami z demenco in empatija, ki je potrebna za delo s starejšimi, bi morali biti pogoj za delo v domovih.
Dragi svojci, ne, žal večina z »dementnimi rokuje« namesto, da bi z njimi delali oziroma ravnali. S predmeti znate rokovati pa tudi vi, brezplačno. Zamenjate plenico, jih nahranite in zaprete sobo. Saj bo šlo, kajne!
Ravnanja z ljudmi se moramo naučiti in to še posebej velja za osebe z demenco.