Prva predstavitev druge knjige »Demenca, moja učiteljica«, je za nami. Namenjena je bila tudi novinarjem in z odzivom smo lahko zadovoljni. Mislim, da je bila predstavitev uspešna in bomo kmalu lahko zbrali sredstva za ponatis razširjenega priročnika za svojce oseb z demenco, ki se naših delavnic ne morejo udeležiti. Potrebujejo znanje, da lahko pomagajo, potrebujejo vedenje, da niso sami. »Oboje pomaga, da zmoremo, da nam je lažje«, nam pišejo svojci. Knjiga je tudi nekak pogled naše poti, to je programa RESje. Od njegovih začetkov, ko smo se odločili, da s svojim znanjem in izkušnjami pomagamo tistim, ki so danes svojci, tistim, ki se vsak dan znova srečujejo s problemi in se sprašujejo kako preživeti, kako pomagati sebi in tistim, ki zanje skrbijo, ker imajo demenco. Brez znanja, brez sredstev, brez zunanje pomoči, so dnevi neznansko dolgi. Program RESje izvajamo že 18 let, pravzaprav še kakšno leto več. Vanj je bilo vključenih tako ali drugače več kot 16.000 ljudi. Nekateri so prišli zgolj na predavanja, drugi so se odločili, da pridobijo znanje, da bodo bolje razumeli tiste, ki imajo demenco, da jim bodo pomagali. Veliko jih pride zato, ker jih strah pred demenco. Tudi svojci prihajajo na naše delavnice, navadno kar skupaj s tistim za kogar skrbijo. Veliko ljudi nas kliče na odprti telefon, večinoma svojci oseb z demenco. Nekateri zgolj zato, da lahko povedo svojo zgodbo, da se pogovarjajo z nekom, ki razume, posluša, pa tudi zato, ker so klici anonimni. Mnogi se odločijo tudi za prostovoljstvo, želijo pomagati. V projektu v katerega smo vključeni od septembra lani in se izvaja v Spodnjem Podravju, smo pridobili 114 ljudi, ki so se odločili, da se usposobijo za družabnike ljudem z demenco. Prav te dni se pričenjajo njihova usposabljanja in še pred poletjem bodo družine, ki skrbijo za ljudi z demenco, dobile njihovo neposredno pomoč. Povpraševanja po prostovoljski pomoči je ogromno, vsi bi radi ostali doma, mnogi ne zmorejo plačila za tujo pomoč, marsikje je tudi ni. Brez prostovoljstva na tem področju ne bo šlo, to že dolgo vedo v tujini. Pri nas pa na to gledajo drugače, tudi o tem pišem v knjigi. Na prvo predstavitev druge knjige »Demenca, moja učiteljica« so prišli tudi nekateri od tistih prostovoljcev, ki so se pred več kot 18 leti odločili vključiti v program RESje, se usposobiti zato, da bi lahko izboljšali življenje ljudi z demenco v domovih za starejše. Tako prva predstavitev druge knjige in novinarska konferenca ni bila zgolj to, ampak tudi srečanje z izjemnimi ljudmi, tistimi, ki so omogočili, da je program stekel. Ob takih ljudeh, ki imajo svoje srce na dlani, ki jim je vredno, da del svojega življenja namenijo tudi boljšemu življenju drugih, vedno pomislim, da je vredno in prav, da z programom nadaljujemo. Čeprav smo v teh letih naše nove Slovenije, izgubili vero v marsikaj, mi prav ti in taki ljudje, kot so bili in so naši prostovoljci dajejo vero, upanje na boljši jutri. Tako že večkrat, sem tudi tokrat rekla, vredno je. VEČ O KNJIGI DEMENCA, MOJA UČITELJICA 2 (klikni) PRISPEVEK RTV SLO1 O DOGODKU: http://4d.rtvslo.si/arhiv/porocila/174537824 |
tel: 041 694 360
|
maj 2018
|