ZAKAJ SEM PROSTOVOLJKA? Kolumna o demenci Ana Cajnko, 21. maj 2017
Zakaj sem se odločila kot prostovoljka, torej brezplačno, pomagati ljudem v stiski? Pomagam tako tistim z demenco kot tistim, ki skrbijo zanje. Vseeno kje živijo ti ljudje – ali doma ali v instituciji, to je v domu. Pomagam tudi živalim, ki potrebujejo pomoč.
Pravzaprav ne vem, kaj je razlog za moje prostovoljstvo, ki sem se ga lotila pred mnogimi leti, ko sem videla, kaj se dogaja z ljudmi, ki imajo demenco in sem se odločila, da jim pomagam. Videla sem, kako brezosebno se ravna z njimi, se jih zanemarja, ignorira, zapira, zmerja, odloča v njihovem imenu brez upoštevanja njihovih čustev, občutij, potreb ter v nasprotju s tem, kar potrebujejo in želijo, ko so jim odvzete vse možnosti za to, da so še ljudje, ko so oropani vsega, za kar je vredno živeti. Je to upanje? Pogum? Nuja? Potreba? Želja po spremembah?
Prostovoljstvo je nekaj, za kar porabiš svoj čas in energijo, a za to ne pričakuješ plačila. Vsaj ne v denarju, ki je danes, kot kaže, najvišja vrednota. Denar je zelo pogosto edini razlog, da se nekdo zgane, nekaj naredi, porabi svoj čas. Morda je drugi razlog tudi to, da postaneš pomemben, znan, slaven?
Z enim in drugim, to je denarjem in statusom znane osebe, ki se pogosto pojavlja v medijih, je nedvomno lažje kaj premakniti! Vendar to nista moja cilja, to nista moja razloga za to, da sem prostovoljka. Verjetno je edini razlog za moje prostovoljstvo na področju demence moj značaj, občutljivost do stiske drugega živega bitja, torej empatija, razumevanje občutij drugega.
Torej sem prostovoljka zato, ker se me stiska drugih živih bitij dotakne, čustveno angažira v takšni meri, da začnem razmišljati o tem, kako pomagati temu človeku, temu bitju. To daje dodaten smisel mojemu življenju. Vsakokrat, ko nekemu živemu bitju pomagam, polepšam življenje, me prevzame občutek sreče. Mi je bilo to privzgojeno, vsajeno, dano?
"Kdo je tebe praslovan, plavati učil ..." je refren, ki se mi poraja ob tem besedilu. Kod ve, zakaj. Geni!