Starejšim ljudem mora biti omogočeno, da živijo polno, zdravo, varno in zadovoljno življenje kjerkoli že so in v kakršnem koli stanju so. Zagotoviti jim je potrebno varstvo in nego, ki jo potrebujejo. Poskrbeti moramo, da bo starost za vse ljudi materialno in duhovno bogato življenjsko obdobje. Problemi, ki nastajajo kot posledica nerealnih kadrovskih normativov v domovih za starejše na negovalnih in oddelkih za osebe z demenco, vsekakor ne bi smeli ostati za zaprtimi vrati domov in biti zgolj skrb tistih, ki vodijo domove za starejše. Obravnavani bi morali biti čim širše. Zavedati se moramo, da ne gre le za izboljšanje trenutnega stanja in gašenje požara, temveč za zasnove za prihodnost. Le skupaj bomo lahko kaj premaknili.
Sodelovanje delavcev domov in svojcev se mi zdi nujno. Ena od oblik takega sodelovanja je svet svojcev, ki pa ga večina domov za starejše nima. Tudi vprašalniki in ankete v domovih, namenjene oskrbovancem in svojcem, bi morali biti pogostejša oblika medsebojnega povezovanja in razreševanja problemov. Povratne informacije in predlogi oskrbovancev in svojcev bi morali biti stalna praksa.
K orientiranost in tudi zbližanju oskrbovancev in svojcev veliko pripomorejo priponke z imenom, priimkom in delovnim področjem zaposlenih. Tudi tablica z imeni delavcev na posameznih oddelkih bi pripomogla k bolj osebnim odnosom med stanovalci in osebjem.
K izboljšanju počutja in bivanja v domovih lahko veliko pripomorejo prostovoljci. Domovi nimajo dovolj zaposlenih, da bi nepomičnim in ljudem z demenco vsaj občasno omogočili bivanje na prostem, v naravi ali udeležbo na domskih prireditvah, vsakodnevni klepet ob kavi ali čaju tudi s tistimi, ki so 24 ur v postelji. Pomoč prostovoljcev bi bila dobrodošla tudi z dejavnostmi in družabnostjo na varovanih in tudi drugih oddelkih.
Pridružite se nam in napišite svojo zgodbo! Objavili jo bomo, lahko tudi brez vašega podpisa. Pišite nam na [email protected].
SVETOVLJANKA Ko je imela gospa Frančiška še dobro obdobje, je veselo hodila sprva s palico, nato pa s hojco, sama po avli in parku okrog doma. Takrat še ni bilo varovanega oddelka in se je lahko odpeljala z dvigalom kadarkoli je želela, odšla v avlo doma, kjer je vedno živahno in se vedno kdo najde za klepet. Vsi v odomu so jo poznali kot klepetevo, prijazno, humorno in dobro voljno gospo. Vsakogar je ogovorila, z vsakim se je pošalila ali se z njim zapletla v razgovo. Vedno je bila urejena in lepo oblečena. Njena hči je nadomeščala svoje obiske pri njej, z drago in okusno garderobo. Frančiška jo je zelo pogrešala, še bolj pa to, da je nikoli ni imela časa za pogovor, kaj šele za to da jo kakšno nedeljo odpelje domov. Gospa Frančiška je govorila je več tujih jezikov. Najraje francosko. Nihče ji ni mogel uiti, ko je imela svoj dan tujih jezikov. Z vsakim je želela pokramljati v kakšnem tujem jeziku , ki ga je znala. Čeprav smo vsi malo popazili nanjo,ker se nikoli ne ve, kdaj se bo odločila odpraviti kam dlje,se je nekega dne se je zgodilo, da je pred Dom pripeljal taksi. Nihče ni opazil, da je gospa Frančiška sedla v taksi in se odpeljala.,, Kam drugam kot na Brnik,, je naročila taksistu. V preteklosti je zelo veliko potovala in to ji je še ostalo. Glede na njeno urejenost in vtis, ki ga je znala narediti, taksist ni posumil, da gospa ne ve kaj dela. Na letališču gospa ni hotela izstopiti iz taksija in ne plačati. Taksistu je rekla da bo že njena hči plačala za vožnjo, saj ima dovolj denarja in vse njeno premoženje. Ni pa znala povedati kam naj jo odpelje. Seveda so bili v domu presenečeni, ko jih je poklical razjarjeni taksist, ki mu je na koncu vendarle prišlo na misel, da je gospa Frančiška vstopila pred domom starejših. Proti večeru jo je pripeljal nazaj, no, potem so nanjo malo bolj pazili. Čisto malo pa smo privoščili hčeri, da je morala plačati račun za taksi. Ko sem s prostovoljstvom v tem domu prenehala, sem gospo Frančiško ponovno srečala čez kašno leto v zaprtem oddelku doma za dementne. Oteklo, zabuhlo, neurejeno, jezno, napadalno. To zgodbo bom povedala drugič, ker ni vesela.
ČE SI »FON«, TI TO OSTANE Vedno smo bile skupaj: moja mama, jaz in gospa Frančiška. Skupaj smo se sprehajale, prepevale, klepetale, igrale domine. Gospa Frančiška je rada govorila, moja mama pa je v glavnem le poslušala in se smehljala. Včasih je odtavala z mislimi nekam, pa se je spet vrnila, če je bilo dovolj zanimivo. Gospa Frančiška mi je tisti dan hotela povedati, kako se je pisal njen ded in da je bil »fon«. Ker ji je govor že delal težave in prav tako spomin, nikakor ni mogla oblikovati besede »Lombardi«, enkrat je bilo »Langobardi«, drugič spet »Lobardi« in znova in znova je poizkušala. Ker sva zelo živahno in glasno govorili, sva pritegnili mamino pozornost. Mama me je pocukala za rokav in vprašala: »Kaj pa govori tale?« Rekla sem, da o svojem dedu. Gospa Frančiška se je obrnila na mojo mamo in jo vprašala: »Ali ga poznate?« Mama je vsa vesela rekla: »I, seveda!« Mama očitno ni razumela vsega in gospa Frančiška jo vpraša začudena: »Ali veste kako se je pisal?« Mama se prešerno nasmeje in reče: »Ja, Omahen!?« To je bil priimek maminega deda. Gospa Frančiška se malo zamisli in reče: »Res ne vem, mogoče se je res pisal Omahen, ampak »fon« je pa vseeno bil«, je pribila.
KO POZABIŠ, DA NE ZNAŠ HODITI ... Kako so naše ulice urejene za tiste na invalidskih vozičkih, ve samo tisti, ki je to izkusil. Z mamo sva večkrat odtavali do Tromostovja in tržnice. Zame je bilo to kar precej fizično naporno. Ko sem nekoč »telovadila« z vozičkom in skušala premostiti visok pločnik in priti na cestišče, ne da bi stresla mamo z vozička, me mamam pogleda in vprašala: »Ali vstanem?«. »Joj, samo to ne!!«, sem ji rekla in pri vsej žalosti sem se od srca nasmejala. Mama seveda ni vedela, da ne zna več hoditi.
PUSTNE ŠEME Nobenega pustnega torka nismo izpustile. Vedno sem prinesla s seboj opremo za najmanj še tri osebe. Tisto leto sem oblekla mamo v »Babico«, gospo Frančiško v »Rdečo kapico« in sebe v »Volka«. Ker si ni mogla niti mama niti gospa Frančiška zapomniti, kaj zdaj me smo, sem vzela velike liste in nanje napisala »Babica«, »Volk« in »Rdeča kapica«. Pripela sem napise na naše obleke in ko je katera vprašala, »kaj sem že jaz?«, sem ji pokazala na list. Pa smo šle malo na sprehod v bližnjo okolico, da se poveselimo še s kom. Ko smo čakale na prehodu za pešce, je na nasprotni strani ceste stal gospodič, ki se je držal za drog ulične svetilke in po telefonu razlagal kaj vidi pred seboj in se krohotal tako iz srca, da smo se mu tudi me morale pridružiti. Saj smo bile res lepa skupina. Moja mama na vozičku kot babica v naslanjaču, ki gleda na svoje pletenje v naročju skozi očala v obliki sončnic, jaz veliki, suhi volk z očmi na vzmeteh in poleg »Rdeča kapica« z hojco, na kateri so bili krofi. Vse pa z velikimi napisi: BABICA, VOLK, RDEČA KAPICA. Pa smo vsaj komu polepšale dan in sebi tudi.
RED MORA BITI ... Ko je bila moja mama še pri nas doma, ni mogla sprejeti tega, da imamo domače živali v hiši. Vedno jih je spodila ven na balkon. Velikokrat smo ji povedali, da naj tega ne počne, ampak s tem je nadaljevala, predvsem takrat, ko je mislila, da nihče ne vidi. Ko sem jo potem, ko je bila že v Domu, pripeljala popoldan domov, naše živalce tega niso pozabile. Ko smo mamo spravili preko stopnic v hišo in se je pojavila na glavnem vhodu , so naši muci in kužek odkorakali k balkonskim vratom in čakali, da jih mama vrže ven.
Letos je dopolnila 92 let. Bila je učiteljica, mati, prostovoljka, aktivistka. Učila je vse življenje, z vsem srcem in odgovornostjo. Učila otroke in odrasle po opravljenih delovnih obveznostih. Večinoma udarniško, kot se je včasih reklo.
Bila je aktivistka RK. Vodila je krvodajalske akcije, hodila obiskovat starejše na domove in v domove starejših. Pri 72-tih letih je ustanovila kulturno-turistično društvo v manjšem kraju blizu Ljubljane, kamor se je preselila po upokojitvi. Društvo še danes uspešno deluje in je prepoznavno v slovenskem prostoru. Ima poln predal odlikovanj, priznanj in knjižnih nagrad.
Kmalu so se pojavili znaki demence in po poškodbi kolka je pozabila kako se hodi. Od takrat je na vozičku na dementnem oddelku enega od javnih zavodov - domov za starejše. Ne ve ali je že jedla ali ne, je žejna, umita, ne opazi da nima proteze, ne zna se obleči, ne sleči. Ne zna mi povedati, zakaj ima poškodbo na nogi, zakaj ima podplutbe na roki, da je padla s postelje, ne ve, da je treba pojesti zdravila, umiti roke pred hranjenjem, da jo na omarici čaka čaj...
Vendar občutki so ostali. In mi pripoveduje na svoj način. Vem, kdaj je bilo kaj narobe. Takrat me ogrize in spraska takoj, ko pridem. Čuti kdaj sem zaskrbljena ali pa nisem z mislimi pri njej in me udari, uščipne, pove na svoj način, da je tu, da želi mojo pozornost. Enako ravna z osebjem in dobi povratno informacijo, običajno kaznovanje. Ve tudi kdaj jo kdo draži, se norčuje ali ignorira.
Ko pridem in jo vprašam »mama greva na kavo?« in reče »ja«, je to ena redkih besed, ki jih še smiselno uporabi. Vendar čutim kako je vesela, ker jo peljem ven, pod drevesa, hranit golobe, na piknik za orientirane stanovalce doma, kamor z dementnega in negovalnega oddelka ne morejo. Zaposleni jih nimajo časa peljati. Ne ve, da mi v domu povedo, da niso zadolženi za družabnost oskrbovancev.
Peljem jo ven iz prostorov, kjer brezciljno tavajo druge mame in očetje, ki imajo demenco. Iz prostorov, kjer ležijo tisti sami, ki so jim skoraj edini obiski negovalke in sestre, ki jih hodijo preoblačit in hranit. Redno, trikrat na dan. Vsaj za nekaj ur stran od tistih, ki životarijo in umirajo sami.
Vem, to je le ena zgodba, ene od oskrbovank doma. Vsak ima svojo zgodbo in tega nikoli ne bi smeli pozabiti. Da so oskrbovanci ljudje, ki so tej družbi nekaj dali in da jih noben zakon, pravilnik ali predpis, ki je v skladu z ustavo, ne more in ne bi smel šteti za manjvredne člane te družbe in jim ne bi smel vzeti nobene od osnovnih človekovih pravic. So enakopravni in enakovredni člani te družbe, pa čeprav jim mlada generacija menja plenice trikrat na dan.
Sedaj ne ve, da ima za nohti lastno blato in ko o tem govorim s " higieničarko" v domu, pravi »da je to le vnašanje lastnega vase«. Zaudarja po urinu in ne ve, da ji pripada kopanje na dva do tri tedne. Ne ve, kaj so kadrovski normativi. Na lastni koži in v duši pa občuti kdaj so prazniki in nedelje ali popoldnevi, ko sta na oddelku 2,5 osebe zadolžene za vso oskrbo in nego 35 oskrbovancev.
Svojci vidimo kako osebje po celodnevnem delu na dementno-negovalnem oddelku izgoreva. Vidimo, da ni razlike v delu negovalke in medicinske sestre. Vsi morajo delati vse, s tem da imajo medicinske sestre še odgovornost za zdravstveno oskrbo in nego. Nega in oskrba šepa že ob rednih delovnih dopoldnevih, ko je prisotna kakšna negovalka ali sestra več.
Ko sem ugotavljala koliko časa potrebuješ, da oskrbovanca brez velike naglice, ki jo ljudje z demenco tako težko prenašajo, pripraviš za spanje, mi je bilo jasno, da je osebja za tovrstno nego absolutno premalo. In ker ga je, kolikor ga je, prihaja do poškodb, grobosti, slabe volje, površnosti, do kršenja človeškega dostojanstva. Naj podkrepim trditev: če za higieno ust pred spanjem potrebujemo povprečno 5 minut za vsakega oskrbovanca, sta za to opravilo pri 35 oskrbovancih potrebni dve uri. In lahko nadaljujem: 5 do 10 minut za previjanje, 5 minut za preoblačenje, 2 minuti za pripravo postelje, umivanje rok, sekundo za prijazen »Lahko noč«.
In koliko časa je potrebno za pripravo hrane, razdelitev obrokov, pomoč pri hranjenju, ki jo potrebuje več kot polovica oskrbovancev tega oddelka? Tu so še tisti s sondam, razdeliti je treba zdravila in poskrbeti, da jih bodo zaužili itd. Ne vem, kdo lahko trdi, da zadošča za takšno nego 35 oskrbovancev le 2,5 osebe? Delo medicinskih sester ni prav nič drugačno od dela negovalk. Vsi so samo negovalci, slabi ali dobri, s to razliko, da dobri hitreje izgorijo.
Ne vem, če osebju manjka zgolj izobraževanje, vsekakor marsikomu manjka človečnosti, empatije. Popolnoma bi razumela, da so človečnost izgubili ob naporih vsakdana, vendar tega kot hčera ne smem in ne morem sprejeti. Nekoč sem ob pogovoru z negovalko slišala komentar »saj tako niso za nobeno rabo. Samo jejo, odvajajo (uporabila je drugo besedo) in spijo«, pa ni slaba negovalka. Opisala mi je samo svoje področje dela. Veliko oskrbovancev živi v svojem svetu in včasih pomislim, da je to zanje sreča. Vem pa, da bi se hitreje kaj spremenilo na bolje, če bi se znali in zmogli postaviti zase. Brez kančka dvoma trdim, da osebje ob teh pogojih dela le še z oskrbovanci in ne za oskrbovance.
Izmed vseh zgodb, ki so se nabrale v petih letih naj povem eno. Pravijo, da so oskrbovanci pri psihiatru, ki prihaja v dom starejših enkrat tedensko, naročeni na 5 minut. Sama tega nisem videla. Videla pa sem, da se zdravniku vedno zelo mudi. Je priznan psihiater, ki dela v psihiatrični bolnišnici, psihiatričnih ambulantah, predava, v domu pa dela po pogodbi.
Ko sem prišla na oddelek sem pozdravila in povprašala o počutju enega od oskrbovancev, za katerega sem vedela da je intelektualec, menda doktor znanosti. Bil je zelo razburjen. Počasi, po stavkih se je sestavila zgodba. Bil je na pregledu pri domskem psihiatru. Dolgo je čakal, ko je bil na vrsti, se je zdravniku zelo mudilo in: »vprašal ga je nekaj najbolj neumnega, kar ga lahko kdo vpraša«, mi je povedal visoko izobražen gospod, ki je tekoče govoril več tujih jezikov. Včasih jih še. Psihiater ga je vprašal: »Katerega smo danes?«. »Le kako naj to vem,« se je razburil gospod.
In res, kako naj to ve. Na oddelku so stari časopisi in tudi, če bi bili novi, kaj naj si z datumom kdo od tu bivajočih pomaga, če si ga sploh ne zapomni. Če že delovna terapevtka napiše datum na poseben list, ki ga obesi na vidno mesto, pogosto ostaja enak več dni. To zgodbo imam namen povedati gospodu psihiatru, ki ga sicer večkrat srečam, a kaj, ko se mu vedno tako mudi.
Prostovoljka in svojka osebe z demenco, marec 2012