Pacient, ki se je v torek zažgal v jeseniški bolnišnici, naj bi bil dementen. In prvo vprašanje, ki so ga postavili novinarji, ni bilo, kakšna stiska je tega človeka pripeljala do tako skrajnega dejanja, marveč, ali je treba poostriti nadzor nad dementnimi pacienti v bolnišnicah in domovih!? Prepričan sem, da ne bo dolgo, ko bodo začeli dementne zapirati v posebne domove, kjer bodo imeli znatno manj pravic, kot jih imajo najhujši kriminalci v zaporih. To se sicer dogaja že danes, na oddelkih za dementne. Kar pomislite, kako bi jo odnesel dementen dedek, ki bi začel upravnika doma ali direktorja bolnišnice nadlegovati, da mu je v sobi prevroče in da zahteva klimo? Dobil bi močno dozo pomirjeval in nihče ga ne bi vzel resno.
Kaj se zgodi, če je (pre)vroče kriminalcu v zaporu? Pritoži se. Enkrat, dvakrat, trikrat, slednjič na ESČP, ki dosodi, da mora država kriminalcu plačati odškodnino, ker je kršila njegovo pravico do udobja med prestajanjem zaporne kazni. Pa se kakšnemu dedku kdaj pa kdaj malo odpelje in se na precej spektakularen način poslovi od življenja. Ko govorimo o dementnih, govorimo o verjetno najbolj ranljivi skupini državljank in državljanov. Skupini, ki je iz leta v leto večja, starostna meja, ko ljudje zbolijo, pa se niža. Politika in stroka se tega problema očitno zavedata, rešitve pa žal iščeta skoraj izključno v okrepljenem nadzoru.
Do takšnih tragedij največkrat pripeljejo okoliščine, v katerih prevladuje pomanjkanje komunikacije. Prepričani smo lahko, da je pacient okolici poslal tisoč in en signal, preden se je odločil za usodno dejanje. A ker ga nihče ni jemal resno, se je zgodilo, kar se pač je. Na teptanje dostojanstva ljudje reagiramo zelo različno. Torej bi jeseniška „zgodba“ morala biti vsaj nekoliko v poduk vsem nam.
Okej, lahko nam je danes vseeno za dementne. Ampak, ali smo res lahko prepričani, da se demenca ne bo že jutri lotila nas samih? In da nas ne bodo slej ko prej strpali nekam, kjer bomo imeli manj pravic, kot jih imajo obsojenci v zaporih!?! Nam bo še vedno vseeno? Najbrž ne, a takrat bo prepozno za ukrepanje, nihče nas več ne bo upošteval. Zato se moramo danes boriti za manj nadzora nad dementnimi in za več spoštovanja njihovega dostojanstva.