Demenca je samo ena od bolezni, ki je ni mogoče pozdraviti. Torej spada med tiste »bolezni«, ki jih medicina uvršča med neozdravljive. Seveda pa ni edina. Takih bolezni, ki jim medicina še ni kos, je še veliko, od sladkorne bolezni, do različnih obolenj raka, pa vse do revme in mnogih drugih bolezni, ki jih medicina uvršča med kronične, neozdravljive bolezni. Večino od teh lahko z določenimi zdravili, načinom življenja, prehranjevanja vzdržujemo, oziroma kot rečejo strokovnjaki s področja medicine - "obvladujemo". Zaviramo njihovo napredovanje, vplivamo na to, da se ne poslabšajo.
Neozdravljivo pomeni, da trenutno medicina še ne pozna zdravil, ki bi bolezen povsem ozdravila. Lahko pa vpliva na to, da se stanje bolezni ne poslabša. Z rednimi pregledi, to pomeni, da je bolezen »pod nadzorom«, specialist ugotavlja stanje in predpisuje določena zdravila in kombinacije oziroma odmerke določenih zdravil ali terapij, ki sodijo na področje medicine (termalna zdravljenja, obsevanja, kemoterapija, fizioterapije itd.). Medicina priporoča in usmerja tudi na področja zdravega življenja in prehranjevanja, seveda v skladu z obolenjem, ki ga posameznik ima. Medtem ko medicinska znanost išče načine, kako pozdraviti poškodovane možgane zaradi katerih nastane demenca, pa življenje teče dalje. Kako bo teklo naše življenje z demenco ali življenje nas, ki živimo z ljudmi, ki imajo demenco, pa je odvisno predvsem od nas samih, naše pripravljenosti na to, da pričnemo gledati, sprejemati demenco drugače, da se pričnemo učiti o potrebah ljudi z demenco, o pravilnem ravnanju z njimi. Z demenco lahko posameznik živi tudi do 20 let, torej je zanj in za nas, ki skrbimo zanj pomembno, kako bomo preživeli ta leta. 
Kdo lahko zboli zaradi demence?
Upadanje umskih sposobnosti se začne že zelo zgodaj, kot pravijo zdravniki, psihiatri, nevrologi. Vsak od nas ve, čuti, zaznava pri sebi, da nima več tako »bistrih misli« kot včasih. Kadar pa se pojavi toliko motenj razuma, da to postane ovira za vsakodnevno samostojno življenje, je potrebno biti pozoren na te »znake«, ki jih poimenujemo demenca in prepustiti zdravnikom, da ugotovijo vzrok za te spremembe. Tako kot s starostjo upadajo fizične sposobnosti, upadajo tudi umske sposobnosti. »Slabo« delovanje organov, telesa vpliva tudi na slabše delovanje možganov. V starosti se pojavi več bolezni organov in telesa, ki vplivajo tudi na slabše delovanje možganov. Zato demenca običajno prizadene starejše ljudi. Približno 5 do 8 % ljudi, starejših od 65 let, ima eno od oblik demence. Število ljudi z demenco se močno povečuje s starostjo. Vsak tretji človek, starejši od 80 let, zboli za demenco. Ocenjujejo, da je v Sloveniji med 30.000 in 40.000 oseb z demenco. Kateri so vzroki demence? Demenca sama po sebi ni bolezen, temveč skupek znakov, simptomov, sindromov, ki jih povzročajo različne bolezni. Najpogostejša je demenca pri Alzheimerjevi bolezni, ostale vrste demenc pa povzroča preko 220 različnih bolezni, ki jih imenujemo tudi »bolezni starosti«. Kako jo lahko preprečimo? Večinoma demenc ne moremo preprečiti, lahko pa odložimo čas, ko se pojavi ali pa deloma omilimo njen potek. Strokovnjaki menijo, da pri preventivi igrajo pomembno vlogo zdrav način življenja z zdravo prehrano, fizično aktivnostjo, pomembna pa je tudi intelektualna in socialna aktivnost. Nastanek demence lahko odložimo z zdravim načinom življenja, vendar staranja ne moremo zaustaviti. Pravočasno zdravljenje bolezni, ki povzroča demenco, lahko le-to zaustavi ali vsaj upočasni. Kar 15 do 20 % različnih vrst demence je povsem ozdravljivih, če so odkrite dovolj zgodaj. Na kaj moramo biti pozorni ali kateri so znaki demence?
Ali je vsako pozabljanje demenca? Še ko smo bili mladi, se je kdaj zgodilo, da se nismo mogli spomniti določenega imena osebe, pozabili, kaj smo šli iskat v drug prostor in podobno. Vendar smo se tega spomnili kasneje. Razlogi za občasno pozabljanje so raztresenost, nezbranost, se pravi, da nismo bili z mislimi »pri stvari«, ko se zberemo in premislimo, teh težav ni več. Torej vzrok temu ni demenca. Kadar so težave, ki so povezane s spominom prehodne in/ali ne vplivajo bistveno na človekovo vsakodnevno življenje, govorimo o benignih, tudi prehodnih spominskih motnjah in ne o demenci. Kaj moramo storiti ob sumu, da gre za demenco? Na koga se lahko obrnemo za določitev diagnoze? Če posumite, da imate vi ali vaši bližnji demenco, se najprej posvetujte s svojimi najbližjimi in se obrnite na osebnega zdravnika. Pojasnite težave. Osebni zdravnik bo opravil potrebne preiskave krvi, vode, morda opravil tudi kratek test spoznavnih sposobnosti KPSS, morda slikanje glave ipd. in, če ne bo sam mogel ugotovil vzroka za nastale težave, vas bo poslal k ustreznemu specialistu. Da bi izključili ostala obolenja, opravijo druge preiskave kot so EEG, EKG (elektrokardiogram, magnetno resonančno ugotavljanje). Šele po temeljitih preiskavah in testiranjih lahko zdravnik postavi diagnozo. Dobro je, da svojca k zdravniku spremljate oziroma, da vas nekdo spremlja, če imate vi težave. Preden greste k zdravniku, si izpišite spremembe, ki ste jih opazili pri sebi ali pri tistem, ki ga spremljate. Vsi vemo, da imajo zdravniki malo časa, da hitijo in vi mu pozabite povedati bistveno, pomembno, ker ste v stresu, pod pritiskom. Pri postavljanju diagnoze je razgovor s svojci v tujini že stalna praksa. |
Prostovoljstvo na področju demence
Demenca je v večini primerov napredujoča in neozdravljiva. Zdravila, ki bi demenco ozdravilo, tudi Alzheimerjevo bolezen, še ne poznajo. Pomirjevala poslabšujejo in pospešujejo demenco. Na drugi strani pa je znano, da na upočasnjevanje demence zelo dobro vpliva psihosocialni pristop, pravilno ravnanje z osebami z demenco. Tudi tega se že dolgo zavedajo v tujini. Torej zdravil ni, kaj nam še preostane? To, da se naučimo ravnati z osebami z demenco tako, da njim in sebi olajšamo življenje. Problemi Svojec, ki ostane sam z osebo z demenco, se znajde v neznani situaciji. Ne ve, kako lahko pomaga, kako naj odgovori na enaka vprašanja, na nenadne izbruhe jeze, žalosti, agresije! Potrebuje znanje in podporo. Družbene pomoči je premalo, da bi lahko pomagali večjemu številu družin in posameznikom, ki stojijo ob strani osebam z demenco. Izvajalcev pomoči na domu tudi ni dovolj, poleg tega pa marsikdo ne zmore plačati tovrstnih uslug in tudi ne oskrbe v domu. V domovih za starejše je zaposlenih, ki delajo z osebami z demenco premalo. Četudi bi želeli delati, ravnati drugače, tega ne utegnejo, ne zmorejo. Premalo imajo tudi znanja za ravnanje z osebami z demenco. Rešitve Vključevanje prostovoljcev je ključnega pomena za izboljšanje stanja na področju demence. Rešitev, ki jo vidimo v dani situaciji in jo že vrsto let ponujamo tako domovom za starejše kot tudi lokalnim skupnostim in društvom, je prostovoljstvo. Organizirana prostovoljska pomoč osebam z demenco in njihovim svojcem je še v povojih, posebno v domačem okolju. Prostovoljci lahko pomagajo tako v domačem okolju kot v domovih za starejše, če so organizirani, vodeni in usposobljeni za delo na tem področju. Omogočajo socialne stike svojcem in osebam z demenco, z njihovo pomočjo so možni vsakodnevni sprehodi, pogovori, zaposlitvene aktivnosti in še mnogo drugega, kar pomaga osebam z demenco pri ohranjanju preostalih umskih sposobnosti, izboljša kvaliteto življenja in upočasnjuje napredovanje demence. Svojcem in družinam zagotavljajo vsaj občasno razbremenitev in dajejo možnost, da poskrbijo zase. Prostovoljsko delo, kot družabništvo osebam z demenco ni zahtevno, če pred tem pridobite osnovna znanja za ravnanje z njimi. Pomoč prostovoljcev
|
|
tel: 041 694 360
|
junij 2023
|
