Povabilo svojcem oseb z demenco!
|
Iz lastnih izkušenj vemo, da je lažje, če spregovorimo o svojih čustvih, občutkih, o tistem, kar nas je pretreslo, razjezilo, razžalostilo. Lažje je, če lahko komu poveš svojo zgodbo, jo deliš z drugimi. Tudi dobre zgodbe, ki nam polepšajo dan, je vredno deliti. Tudi veselje je večje, če ga delimo z drugimi. Odločili smo se, da na naši spletni in FB strani omogočimo objave zgod, ki jih bodo napisali svojci oseb z demenco. Svojo izkušnjo, svojo zgodbo bodo delili z drugimi, ki nosijo enako breme, ki so svojci oseb z demenco. Nedvomno bodo s tem pomagali sebi in drugim. Pomembno je tudi to, da vemo, da nismo sami. Veseli bomo vsakega vašega prispevka, ki nam ga lahko pošljete na resje.info@gmail.com. Zagotovili bomo vašo anonimnost v tolikšni meri, kot boste sami želeli. K pisanju vabimo tudi tiste, ki se že spopadate z demenco in tiste, ki se je bojite. Tudi strah je manjši, če o njem govorimo, napišemo, ga delimo z drugimi. Če niste vešči pisanja, napišite tako kot čutite, vašo pripoved bomo oblikovali in vam jo poslali v avtorizacijo pred objavo. Opogumite se, napišite! S tem boste pomagali sebi in drugim! |
ZGODBE
VREMENSKA NAPOVED JE MEGLA Z DEŽJEM
V času prvega vala koronavirusa so se domovi za starejše v Sloveniji hermetično zaprli za svojce 6. marca, v naši regiji pa so s tem pohiteli že deset dni prej. Takrat v Sloveniji nismo imeli še niti enega primera okužbe. Zapora je trajala dva meseca. Dva meseca brez naše podpore, brez družine, brez klepeta, brez svežega zraka, brez gibanja, brez priboljškov. |
DOGODKI V NADSTANDARDNEM DOMU ZA STAROSTNIKE V ČASU PANDEMIJE
Kot vsak dan sem tudi tisto usodno soboto, 8. marca, ob razglasitvi zapiranja domov, prišla na obisk k mami, da jo odpeljem ven na sprehod, ker jo to osrečuje in drži pokonci. Že pri vratarju sem dobila informacijo, da v sobe ne smemo več in da naj na mamo počakam v avli Doma. Čez nekaj trenutkov jo je negovalka pripeljala na vozičku, mama se je smehljala in komaj čakala, da gre iz zapora. Proseče je ponavljala: ”Samo ven me pelji ...”. |
RESNIČNE ZGODBICE IZ “NAJBOLJŠEGA DOMA ZA STAROSTNIKE” V SLOVENIJI
V ambulanti Doma se hči stanovalke pogovarja z domskim zdravnikom. Nenadoma se zasliši plaho trkanje na vrata in čez čas zagledata med vrati sivolaso glavo starejšega stanovalca. Zdravnik osorno zakriči: »VEN, kaj mislite, da lahko kar tako trkate na MOJA vrata?« S strahom ubogi starček zapre vrata. |
DNEVNIK OMEJITEV
Sreda,26. februar 2020 Prejela sem telefonsko sporočilo: »Spoštovani! Obveščamo vas, da so vsi obiski v našem domu zaradi grožnje okužb do nadaljnjega prepovedani. Za informacije glede zdravstvenega stanja se obrnite na glavno sestro ali ambulanto, za ostale informacije pa na socialno delavko. |
LEPŠA ZGODBA
Po upokojitvi je oče cele dneve preživljal v domačem vinogradu in sadovnjaku. Že zjutraj je zajahal kolo in se odpravil na svojo zemljo, sadil je drevesa, skrbno obrezoval trte, občudoval košate zeljnate glave, ki so tako dobro uspevale. Dolgo je bil čil in zdrav, še po osemdesetem letu je plezal po drevesih. Počasi pa so ga začele moči zapuščati, nazadnje se je že tako upočasnil, da se mu je še srce ustavljalo in je dobil srčni spodbujevalec. |
PSOM IN STARČKOM VSTOP PREPOVEDAN
V naši družini imamo dobre gene, vsi smo zdravi in dolgoživi. Tudi moj oče je dočakal visoko starost, celo življenje je bil poln energije in delovne zagnanosti, niti počitnic ni potreboval. Vedno je skrbel za druge, vedno je bil prvi med enakimi. Nato pa so ga leta upočasnila in življenje ga je začelo prehitevati. Njegov domet se je krčil, njegov svet je počasi izginjal. |
MOJA MAMA JE DEMENTNA
»Ne, moja mama ni dementna, moja mama samo pozablja sem in tja kakšno stvar, saj jo tudi jaz, pa je med nama dvainštirideset let razlike.« Že pred dvajsetimi leti, se pravi pri njenih šestinšestdesetih letih, je brat rekel, da se mu zdi, da so pri mami prisotni znaki demence. Kako sem bila takrat huda nanj. Kako lahko kaj takega reče za mamo, ki je še vedno tako skrbna in dobra in prijetna in nasploh eno veliko sonce. Te njegove besede sem potisnila nekam daleč stran, ne, izbrisala sem jih v trenutku, ko so bile izrečene. Moja mama je človek, ki tako kot jaz včasih kakšno stvar "malo" pozabi. |
NAJ ŠE JAZ DODAM ZGODBO
Moja teta je letos spomladi z lopato prekopala vrt, ki je dvakrat večji od mojega. Pravzaprav je manjša njiva. Živi sama, nima otrok, v celoti poskrbi sama zase. Stanovanje je vedno kot iz škatlice. Vsak dan si za kosilo skuha kompleten obrok in redno vsaj pol ure zatem počiva. Vsak dan dopoldan popije nekaj močnejšega, po kosilu pa kozarec vina, domačega, seveda. Veliko bere in rešuje križanke. Vsak dan telovadi in se razgiba takoj, ko vstane. |
ČISTO NEOPAZNO
Demenca se nam je pridružila popolnoma neopazno, čisto tiho je vstopila skozi zadnja vrata. Družine so različne, nekatere so zelo prepletene, pri nas pa je bilo pričakovano, da je vsak sposoben sam urejati svoje zadeve. Niti sama ne vem, od kdaj enkrat tedenski obiski pri starših niso več zadostovali. |
MOJA MAMA JE AGRESIVNA
Mama je samo ena in moja mama je vedno izražala le nežnost in milino. Vzgajala nas je s potrpljenjem in ljubeznijo, pa čeprav bi si včasih zaslužili tudi kakšno ostro besedo. Nikoli v življenju ni nikomur skrivila niti lasu. Ko sta se z očetom preselila v dom, je bila že več let na zdravilih zaradi demence, pri vseh dnevnih opravilih je potrebovala pomoč. |
SVETOVLJANKA
Ko je imela gospa Frančiška še dobro obdobje, je veselo hodila sprva s palico, nato pa s hojco, sama po avli in parku okrog doma. Takrat še ni bilo varovanega oddelka in se je lahko odpeljala z dvigalom kadarkoli je želela, odšla v avlo doma, kjer je vedno živahno in se vedno kdo najde za klepet. |
|
tel: 041 694 360
|
maj 2020
|
