|
Kot svojci oseb z demenco smo dolga leta delili usodo z njimi. Vsak dan je bil neskončno dolg, poln napetosti, negotovosti, nemoči. Na lastni koži smo izkusili, kako malo družbene pomoči so deležne osebe z demenco, ko že osebni zdravnik navadno reče, da je demenca običajen pojav v starosti, nekaj tablet, pa smo opravili. In verjeli smo, da se drugega ne da storiti. Zdaj vemo, da temu ni tako. Tudi starost z demenco - ki pa ni nujna spremljevalka starosti, je lahko lepa.
Samo tisti, ki ima to izkušnjo, ve, kako mukotrpno je tako življenje. Ko nemočen gledaš, kako se ti sesipa družina, življenje in kako trpi oseba z demenco in ji ne znaš pomagati. O demenci nismo vedeli veliko, sproti smo se učili in se učimo še naprej, tudi sedaj, ko nismo več svojci. Vsa ta leta truda in dela, spominov, predvsem neprijetnih, so pustila na vsakem od nas pečat. Gledati svojega najbližjega, kako je izgubljen, prestrašen in tako zelo sam in nemočen, kako nam ga jemlje bolezen, kako pozablja na vse: kdo je, kje je, da ima otroke - vse to doživljati iz dneva v dan ni lahko. Osebe z demenco potrebujejo celodnevno skrb, predvsem pa potrebujejo pozornost, ljubezen in sprejetost. Koliko tega mu lahko da družina brez zunanje pomoči? Ko človek z demenco konča v domu za starejše, pričakuješ, da si rešil problem. Pa se pojavijo nove in nove težave. Nemočno opazuješ, kako delajo s tebi dragim človekom, ga puščajo v postelji po ves dan, ga zanemarjajo, ignorirajo, dajejo pomirjevala in ravnajo z njim kakor s predmetom; ko vsak dan izgublja svoje dostojanstvo, ko so njegova čustva ranjena ob vsakem nehumanem in nespoštljivem ravnanju osebja, ki je nezadovoljno in premalo plačano, ki nima empatije in tudi ne znanja o ravnanju z osebami z demenco. Vsak izmed nas je naredil nešteto napak, za katere mu je danes žal. Če bi imeli takrat več pomoči in predvsem znanja, če bi vedeli za pravice, ki nam pripadajo po različnih zakonih in predpisih, če bi vedeli, na koga naj se obrnemo, če bi vedeli, kako naj pomagamo svoji mami, očetu, sestri, bi bilo življenje za nas in predvsem zanje znosnejše in mnogo lepše. In tu smo začeli. Eni še skrbijo za svojce, drugi jih žal nimamo več. "Danes pomagamo drugim, da bodo drugi jutri pomagali nam," je slogan, ki smo ga uporabili v prvem priročniku za osebe z demenco in njihove svojce RESje POTREBUJEMO/JO POMOČ. Verjamemo v naš cilj: pomagati, da bo življenje oseb z demenco in njihovih svojcev boljše in lepše. Tu pa se nam lahko pridružite tudi vi! |
|
tel: 041 694 360
|
junij 2023
|
