V naši družini imamo dobre gene, vsi smo zdravi in dolgoživi. Tudi moj oče je dočakal visoko starost, celo življenje je bil poln energije in delovne zagnanosti, niti počitnic ni potreboval. Vedno je skrbel za druge, vedno je bil prvi med enakimi. Nato pa so ga leta upočasnila in življenje ga je začelo prehitevati. Njegov domet se je krčil, njegov svet je počasi izginjal. Najprej so pomrli njegovi partizanski komandanti, potem so eden za drugim odšli vsi njegovi osebni prijatelji. Poslavljali smo se od naših starih sosedov. Svet, v katerem je bil prepoznan in spoštovan, je neizprosno kopnel. Nazadnje mu je ostala le še ena soseda. Ker ni mogla na ulico, je vsak dan slonela zgoraj na oknu in opazovala življenje pod seboj, ki se je odvijalo brez nje. Vsakokrat, ko je oče stopil pred hišo, ji je pomahal in ji zaklical par prijaznih besed. Včasih sta se z mamo odpravila k njej na obisk. Toliko so si imeli povedati! A obiski so postajali vse težji, saj je oče komaj še stopical z majhnimi koraki, do nje pa vodilo pač preveč stopnic. Včasih jo je poklical po telefonu, a je tudi to zamrlo, saj je postajal vedno bolj gluh. Ko je umrla, sta bila starša globoko potrta. Na pokopališče sem ju peljala samo kropit, pogrebna slovesnost bi bila zanju predolga in prenaporna. Z žalostjo sta se poslovila od nje. Ni umrla le zadnja soseda, umrl je njun svet. Dar za matematiko sem podedovala po očetu, postopoma pa so se njegove osnovne računske predstave drobile v prah. Včasih je bil tako hitrih misli in nagnjen k rešitvam, z leti pa je samo tehtal in pretehtaval, tudi drobne odločitve je sprejemal z mojo pomočjo. Področje moje moči se je širilo, polje njegove samostojnosti pa se je neusmiljeno krčilo. Najdlje je vztrajal pri svojih obiskih na banki. Celo življenje je znal dobro ravnati z denarjem, nikoli ni imel kredita, nikoli ni nikomur ničesar dolgoval, vedno je imel poravnane račune. Sebi ni veliko privoščil, meni pa je s svojim denarjem kupil prvi novi avto in plačal stanovanje po Jazbinškovem zakonu. Na banki je imel dovolj prihrankov za zanesljivo varnost. Svoj denar je želel dvigovati sam, to je bil še zadnji oprimek njegove samostojnosti, ki se ga je krčevito oklepal. Običajno sva obiske banke načrtovala nekaj dni. Dorekla sva vsoto denarja, ki ga je potreboval. Oče je točno določil tudi število posameznih bankovcev: deset bankovcev po pet evrov, deset po deset in pet po dvajset evrov. Večjih bankovcev ni dvigoval, to sem ga uspela prepričati že pred časom. Če nama je na banki stregla ženska, sva običajno dobro odpravila, pa čeprav se je vrsta za nama podaljševala. Če pa sva naletela na moškega uslužbenca, sem bila vedno deležna kakšnega koristnega nasveta. Tisti dan mi zneska denarja, ki ga je nameraval dvigniti, ni hotel zaupati. Verjetno je s tem želel meni in sebi dokazati svojo neodvisnost. Mene pa je grabil strah, da bo samo še bolj razgalil svojo nebogljenost. Pomagala sem mu, da se je oblekel. Moj oče je bil vedno urejen gospod, celo življenje je nosil obleko in klobuk. Neštetokrat sem ga gledala, kako si je vsako jutro skrbno zavezoval kravato. Sedaj pa sem mu kupovala samo še hlače na elastiko … Počasi sva se spravila v avto. Po treh krožnih vožnjah okrog banke sem le uspela parkirati. Zame ni bilo primerno vsako parkirno mesto, pač pa le tisto neposredno pred vhodom. Z drobnimi koraki sva vstopila, vrsta pred okencem je bila dolga, komaj se je premikala. Oče je težko stal, pričel se je pritoževati, tiho sem ga mirila. Končno sva le bila na vrsti, za steklom je sedel moški: »Koliko boste dvignili, gospod?« Ni slišal, ni razumel. Tišina. Procesiranje, minute, ki se raztezajo v večnost … Oče je bil vedno odličen govorec. Ob državnih praznikih sem stala v šolskem pevskem zboru in ga opazovala na govorniškem odru. Nikoli ni bral, vedno je prosto oblikoval svoje prodorne in vsem razumljive besede, govoril je gladko, tekoče, s poudarkom. Vsi so mu ploskali. Mojemu očetu so vsi ploskali … »Tata, koliko boš dvignil?« Tišina. Premlevanje, minute, ki so daljše od neskončnosti … Na svoji banki je dvigoval svoj trdo prisluženi denar ... Nestrpne oči za steklom, potrkavanje s prsti ... »In vi, gospa, ste tukaj samo za okras?« Moj oče je na svoji banki dvigoval svoj denar iz svojega računa … Najrajši bi uslužbencu kar zabrusila: »Zakaj pa vendar ne napišite že enkrat na vrata: PSOM IN STARČKOM VSTOP PREPOVEDAN!« Vlasta, januar 2020 |
tel: 041 694 360
|
februar 2020
|