Moja mama je dementna!
|
"Ne, moja mama ni dementna, moja mama samo pozablja sem in tja kakšno stvar, saj jo tudi jaz, pa je med nama dvainštirideset let razlike." Že pred dvajsetimi leti, se pravi pri njenih šestinšestdesetih letih, je brat rekel, da se mu zdi, da so pri mami prisotni znaki demence. Kako sem bila takrat huda nanj. Kako lahko kaj takega reče za mamo, ki je še vedno tako skrbna in dobra in prijetna in nasploh eno veliko sonce. Te njegove besede sem potisnila nekam daleč stran, ne, izbrisala sem jih v trenutku, ko so bile izrečene. Moja mama je človek, ki tako kot jaz včasih kakšno stvar "malo" pozabi. Leta so minevala in mama je bila za moje pojme še vedno čila in zdrava, samo mogoče vsako leto za nianso bolj pozabljiva. Brat me je vsake toliko časa malo opomnil na znake demence in vse do prvega hujšega znaka sem jih potiskala v ozadje. Nekega dne, ko sem tako kot vsako soboto prišla na zajtrk (sobotna rutina), me je za mizo čakala objokana in precej vznemirjena. Ko sem jo povprašala kaj je narobe, mi je odvrnila, da smo jo okradli in to od odej, oblek, čevljev in denarja. Za vsako stvar je bil kriv eden od družinskih članov. Žalost me je v trenutku preplavila in ko sem jo hotela objeti in s tem pomiriti, me je odrinila stran, v njenem pogledu je bilo nekaj zastrašujočega. Mama se je v tistem trenutku spremenila v drugo osebo, ki je nisem prepoznala. Delovala je, kot me ne bi poznala in bi ji bila sovražnik in ne njena hči. Spomnila sem se bratovih besed in ker kljub temu, da sem jih potiskala v najgloblji del svojega pomnjenja, prebrala veliko stvari o demenci, misleča da vendarle znam rokovati s to zadevo, končno spregledala in si rekla: "Mama je dementna in obe potrebujeva pomoč!" Jaz, ker sem si vsa ta leta zatiskala oči pred resnico in se vsakodnevno trudila z iskanjem izginulih stvari, pomirjala zadeve, kar je že pošteno načelo moje zdravje in mama, moja zlata mama, ki ni žleht, ampak samo bolna, zelo bolna in takoj je treba ukrepati, ker se sicer ne bo dobro končalo. Sodu je izbila dno denarnica, ki sem jo v tistem prelomnem dnevu že tretjič iskala. Vse kar sem lahko storila je bilo samo umiriti sebe in mamo in jo pod pretvezo, da ji bo dala zdravnica samo zdravilo za spomin, spraviti v avto in odpeljati v zdravstveni dom. Tam sem jo prepustila zdravnici in prosila, če lahko pomagajo tudi meni, saj sem bila psihično popolnoma zlomljena. Najprej so mami pomoč nudili v psihiatrični bolnišnici. Tam je bila na tri-tedenski terapiji, vendar so mi že takoj na začetku povedali, da mami enostavno ni pomoči, ker je že tako ali tako slabega zdravja in da nam drugega ne preostane, kot da napnemo vse sile in jo postavimo na čakalno vrsto v domu starostnikov. Domovi starostnikov so bili seveda popolnoma zasedeni in samo čudež nam je lahko pomagal. Pa smo močno v to verjeli in res so nas z nekega doma starostnikov poklicali, da imajo prosto mesto. Nikoli ne bom pozabila te vožnje. Z bratom naju je oba skrbelo, saj nisva vedela, kako bo najina slabotna mama sploh prenesla vse skupaj. Vso pot sva skrbela za to, da pogovori niso bili prezahtevni, da ji je bilo udobno in da se je počutila varno in na čase, z lupljenjem mandarin, tudi koristno. Ko smo prispeli na cilj, sva si oba močno oddahnila. Prijazno osebje je poskrbelo za mamo, mi dva pa sva uredila vse birokratske zadeve. Na začetku mi je bilo zelo težko, saj še vedno nisem bila prepričana, da je mama za v dom starostnikov, ampak ko je vidno z dneva v dan bolj napredovala, se mi je počasi valil kamen s srca. Nekega dne se mi je preprosto do konca odvalil. Za mamo je lepo poskrbljeno, demenca sicer precej napreduje, vendar nas še vedno prepozna in se nas ob vsakem obisku tako močno razveseli, da nam je vsem skupaj zelo lepo. V največje veselje sta ji vnuka in kar ne more verjeti, kako zelo odrasla sta že in pametna in pridna, sami superlativi torej. In ko ji še tako doživeto razlagata, kaj vse se dogaja v njunem vsakdanu, še bolj žari od sreče in veselja. Seveda ji to ponovita tolikokrat, dokler ni popolnoma utrujena od vsega lepega in se moramo posloviti do naslednjega snidenja. Demenca je huda reč in zanimivo, da so prvi znaki lahko vidni že deset, dvajset let prej, seveda če si svojci ne zatiskajo oči. Naša mama se ima lepo, čeprav pa želja po lastnem domu ostane prisotna vedno in povsod. Darja, december 2019 |
|
tel: 041 694 360
|
december 2019
|
