Lepša zgodba
|
Po upokojitvi je oče cele dneve preživljal v domačem vinogradu in sadovnjaku. Že zjutraj je zajahal kolo in se odpravil na svojo zemljo, sadil je drevesa, skrbno obrezoval trte, občudoval košate zeljnate glave, ki so tako dobro uspevale. Dolgo je bil čil in zdrav, še po osemdesetem letu je plezal po drevesih. Počasi pa so ga začele moči zapuščati, nazadnje se je že tako upočasnil, da se mu je še srce ustavljalo in je dobil srčni spodbujevalec. Doma je oče še hodil po hiši. Razdaljo med dnevno sobo, kuhinjsko mizo in spalnico je počasi premagoval s pomočjo palice. Ko pa sta se z mamo preselila v dom, se je njemu odmerjeni čas skrajšal, razdalje pa so se podaljšale. Sobo sta imela na enem koncu, jedilnica pa je bila čisto na drugi strani dolgega hodnika. Tako je postal vozičkar. Doma je imel svoje rutine, v domu pa je bil podložnik sistema. Tudi najmanjše prilagoditve so ostale neuslišane: »Pri nas je tako, se ne da, tak je sistem …« Oče bi rad imel vsaj malo zasebnosti, želel je vsaj toliko avtonomije, da bi lahko svojo denarnico zaklenil v predal, a v ključavnici ni bilo ključa. Po dolgotrajnih prošnjah je nekega večera negovalec le prinesel ključ, ki pa ni bil pravi. Menda so se vsi ključi pomešali. Nihče od vprašanih tega ni mogel rešiti. To bi lahko uredil le hišnik, a ga takrat ni bilo, ali pa bi se morali obrniti na socialno delavko, ki pa je bila na dopustu. »Potem mi pa prinesite kar celo škatlo s ključi, bom jaz prebrala pravega.« Verjetno so to razumeli kot žalitev. Nazadnje sva oba z očetom obupala. Na obiske sem hodila vsako popoldne. »Nič ni,« je večkrat rekel. »Kaj ni nič, tata?«, sem ga vprašala, pa sem točno vedela, o čem govori. »Ali misliš, da je bilo dovolj? Ali misliš, da bi bilo najboljše oditi s tega sveta?« Z očetom nisva nikoli odrivala pogovorov o smrti. »Še bi živel«, mi je odgovoril. Spomladi se je prehladil, zdravnik mu je predpisal antibiotike, vendar se je kašelj stopnjeval. Dodali so mu še dvakrat dnevno inhalacije, po enem tednu pa je bil oče še slabši. V petek popoldne sem mu poslušala pljuča in srce, na pljučih je pričela zastajati voda zaradi srčnega popuščanja. Do takrat ni imel nobenih zdravil za srce. V soboto sem prišla v dom že zjutraj, oče je bil na kisiku, dušilo ga je. Sestra je govorila z dežurno zdravnico, ki je kar po telefonu odredila, da naj dobi dodatno še tretjo inhalacijo na dan. Kot zdravnik sem bila tudi sama veliko let vključena v dežurno službo osnovnega zdravstva. Dušenja nisem nikoli reševala le po telefonu, vedno sem se želela na lastne oči prepričati, kakšna je stopnja dihalne stiske in kaj je njen vzrok. Oče je postajal vse slabši, do ponedeljka popoldne ne bi zdržal, zato sem sama poklicala v zdravstveni dom. Zdravnici sem povedala, da ugotavljam pri očetu levostransko srčno popuščanje, da se težave stopnjujejo, on pa nima nikakršnih zdravil za srce. Potreboval bi odvajalo za vodo, ki pa mu ga sama nisem mogla predpisati: »Težko je biti hčerka ob bolnem očetu, še težje pa je biti hčerka in zdravnica z zvezanimi rokami v isti osebi, zato vas prosim za obisk.« Ugodila mi je. Prišli so štirje v lepih rdečih uniformah. Odigrali so svojo predstavo za javnost po vnaprej naučenem scenariju. Zdravnica se je pogovarjala z mano, oče je bil le predmet najinega pogovora. Nikogar ni zanimalo, kakšen je bil pred to boleznijo, zadostovala jim je letnica njegovega rojstva. »Ali mislite, da bo vaš oče večno živel?«, me je vprašal tehnik, ko je stavil nalepke na očetov prsni koš. Odgovorila sem mu, da nimam težav s sprejemanjem človeške umrljivosti, vendar pa mislim, da v razviti Evropi vsakemu pripada osnovno zdravljenje srčnega popuščanja. Z zdravnico sva se pogodili, da je dobil odvajalo za vodo v žilo. Potem so pričeli pospravljati. »In sedaj boste kar odšli? Jutri je nedelja, domski zdravnik pride šele v ponedeljek popoldne. Oče nima nobenega zdravila za srce. Jaz mu ga ne morem predpisati, tukaj sem le hčerka, tukaj imam zvezane roke. Privoščite mu vsaj eno tableto za jutri.« Usmilila se ga je. V ponedeljek je bilo zdravljenje z diuretikom urejeno, izboljšanja pa ni bilo ,vse bolj se je dušil. V tistem tednu ga je zdravnik par krat obiskal, midva z očetom pa sva se pogovarjala o pogrebu, nazadnje sva dorekla celo barvo cvetja na njegovem vencu. Vsako jutro sem poklicala v dom, skrbelo me je, kako je bilo z očetom preko noči. Vsak dan sem dobila isti odgovor: ponoči je mirno spal, z dihanjem ni bilo težav. Ko pa sem sama prišla na obisk, se je mučil na postelji, takoj sem ga dvignila, saj mu je sede vsaj malo odleglo. Naslednje jutro sem ga našla v hudi dihalni stiski, hropeče je dihal, na ustih je imel pene. Najina pogleda sta se srečala: »Tata, tukaj sem.« V njegovih očeh je bilo brezno bolečine … V sobi so že opravili jutranjo nego. Poklicala sem sestro in jo vprašala, če ni opazila, da oče trpi in zakaj ni ničesar ukrenila. Predano ji je bilo, da on pač tako diha. »Naša prva naloga je lajšati trpljenje!« Bila sem daleč naokoli edina, ki je že pred leti opravila tečaje Hospica in bila na prvih seminarjih paliativne medicine v Sloveniji. Sama sem poklicala domskega zdravnika in ga prosila, da očetu predpiše morfij po potrebi v skladu s smernicami paliativne medicine. Uslišal me je, oče je dobil morfij. Popoldne mi je tehnik povedal, da se po navodilu zdravnika lahko zdravilo ponavlja na šest ur. Ostala sem pri očetu, sedela sem ob njegovi postelji in ga držala za roko. Hvaležna sem prijazni sestri, ki mi je prinesla topel čaj in kavo, peljala me je tudi na kosilo v njihovo jedilnico. Hvaležna sem tehniku, ki je prisedel k meni in mi pričel pripovedovati, kako mu je bilo težko, ko je umiral njegov dedek. Z očetom sem ostala tudi ponoči. Proti jutru je bilo spet hujše, poklicala sem nočnega in ga prosila za morfij. Odgovoril mi je, da bo moral vprašati v zdravstveni dom dežurnega zdravnika, ker mu ga brez njegovega dovoljenja ne more dati. Povedala sem mu, da to ni potrebno, saj mu ga je domski zdravnik že predpisal, lahko ga prejema na šest ur. Ta informacija se ni prenesla v nočno službo. Dežurna zdravnica je odobrila pol nižjo dozo. Noč je postopoma bledela, tiho se je prelevila v jutranjo zarjo. Izza hribov se je dvignilo sonce in se odpravilo na svoje običajno potovanje po nebesnem svodu. Jaz pa sem sedela ob očetu in mu želela mir, besed nisva več potrebovala. Božala sem to drobno očetovsko roko, pomagala sem mu tako, da sem dihala z njim … Ta zgodba je lepša od običajne, saj nima vsak starostnik hčerke zdravnice. Junija sem se udeležila tradicionalnega izobraževanja v Ljubljani, prva tema je bila paliativna medicina. Namen paliative je ohranjati človeško dostojanstvo do zadnjega diha in lajšati trpljenje. Povedali so nam, da po toliko letih prizadevanj paliativna oskrba v Sloveniji še vedno ni zaživela. Predstavili so nam Listino o pravicah umirajočih, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov leta 1975. Ena od šestnajstih naštetih pravic je tudi ta, da ne umiraš osamljen. Najhuje je biti sam sredi množice brezbrižnih ljudi. Vlasta, januar 2020 |
|
tel: 041 694 360
|
februar 2020
|
