Dogodki v nadstandardnem domu za starostnike v času pandemije
Kot vsak dan sem tudi tisto usodno soboto, 8. marca, ob razglasitvi zapiranja domov, prišla na obisk k mami, da jo odpeljem ven na sprehod, ker jo to osrečuje in drži pokonci. Že pri vratarju sem dobila informacijo, da v sobe ne smemo več in da naj na mamo počakam v avli Doma. Čez nekaj trenutkov jo je negovalka pripeljala na vozičku, mama se je smehljala in komaj čakala, da gre iz zapora. Proseče je ponavljala: ”Samo ven me pelji ...”. Sprehajali sva se, malo pogovarjali, popili kavico in mama se je čez par ur srečna poslovila od mene. Naslednji dan sem spet prišla. Tokrat me je vratar presenetil z izjavo, da mame ne morem več videti niti jo peljati na sprehod. Bilo mi je čudno, ker so se ostali stanovalci mirno sprehajali tako zunaj kot znotraj Doma ter skupaj z zunanjimi obiskovalci pili kavico na sončni terasi bifeja. Vratar mi je pojasnil, da je direktor podal navodila, da stanovalci z demenco (tudi v spremstvu svojca) ne smejo zapustiti svojih sob. Direktorju sem poslala vprašanje, zakaj delajo razliko in ne obravnavajo vseh enakopravno. Še vse naslednje dni so se vsi stanovalci, ki nimajo demence, lahko sprehajali, hodili v bližnjo trgovino in na sprehode. Še ves teden nisem uspela doseči, da bi lahko mamo odpeljala ven. Ob moji ponovni zahtevi za pojasnilo, zakaj taka neenakopravnost, sem prejela besno sporočilo direktorja, da “odpoveduje pogodbo in da moram v 30-ih dneh mamo izseliti iz Doma”. Tako so ostali stanovalci z demenco, ki najbolj potrebujejo gibanje, nežen dotik in pogovor, zaprti po sobah v različnih nadstropjih in v posteljah z dvignjeno ograjico, ostali, »večvredni« stanovalci pa so se še teden dni svobodno gibali in uživali na prostosti. Kaj meni o tem Varuh človekovih pravic? PRAV NIČ! Po 10-ih dneh smo dobili navodila direktorja, da je dom zaprt in da TO VELJA ZA VSE. Stanovalcem niso več dovolili prostega gibanja in druženja, prav tako pa so postopoma zaprli bife tudi za zunanje obiskovalce. Kljub izjavam socialne delavke v intervjujih, da so v času osamitve dobro poskrbeli za stike s svojci preko Skypa, pa je to spet veljalo le za osebe brez demence. Po moledovanju, naj mi omogočijo vsaj kratek video stik preko telefona, mi je po 14-ih dneh končno uspelo preko Skypa videti mamo. Uboga mama je bila presrečna, da me po 14-ih dneh vidi. Objemala je tablico z mojo sliko, ker je mislila, da sem pri njej. Negovalka je bila tako prijazna, da mi je med tednom vsakodnevno za par minut omogočila video klic, razen seveda vikendov (MENDA NI USTREZNEGA OSEBJA!). Bili so boljši in slabši dnevi. Dnevno sem opazovala, kako se mama spreminja, ne govori, ne reagira več na moj glas in sliko – vse je bilo odvisno od izmene, ki je ta dan delala in le redko sem naletela, da je bila mama sproščena. Večinoma je zrla predse s praznim pogledom. Ali še lahko stopi na noge? Le kako ji mora biti hudo, ko zaprta za posteljno ograjico preživlja vse dni in noči v sobi? In končno je 7. maja napočil trenutek, ko smo lahko ob predhodni najavi videli svoje do 2x tedensko. S strahom sem čakala na mamo, ki so jo pripeljali v avlo. Me bo še prepoznala? Mi zameri? Je mislila, da sem jo pozabila? Strah je bil odveč. Mama me je prepoznala, jokala in se smejala od veselja, stegovala je roke proti meni, me želela božati, jaz pa sem se s strahom ozirala okoli, če me kdo opazuje in me zaradi “dotikov” kaznuje. Bilo je ganljivo. Ker omejitev v sprehodih ni bilo, sem jo na invalidskem vozičku peljala po osamljenih poteh, ob gozdu, vodi, popila je vsaj 1 l vode, ker je bila vidno dehidrirana, ampak vseeno zadovoljna, ker je bila spet zunaj na svobodi, hvaležno me je gledala … Na noge ni mogla več stopiti. Zaradi mojih pripomb o neenakopravnem obravnavanju in neprimerni negi stanovalcev z demenco, je vodstveni kader že pripravil ukrepe zoper mene. Mama je očitno borka in v zadnjih dveh mesecih ni umrla, iz Doma je ne morejo odpustiti, torej je treba pripraviti drugačen scenarij. Že naslednji teden, v ponedeljek 10. maja, mi kljub predhodni najavi za obisk, potrditve niso poslali in šele po moji ponovni prošnji so konec tedna odgovorili, da so žal že vsi termini zasedeni in da lahko pridem na obisk šele v nedeljo, 17.maja. V petek, 15. maja, pa je bil uradno razglašen konec pandemije. Vodstvo pa je v posmeh temu ukrepu vzpostavilo nova, še strožja pravila:
Vse to je po besedah socialne delavke menda potrebno, saj morajo negovalci hiteti pri kopanju in oblačenju, voziti stanovalce v avlo in so zato obremenjeni. Tak ukrep pa je s strokovnega vidika menda zelo dobrodošel, ker se bodo lahko svojci na dan obiska pripravili in v miru počakali!!! Misliti je torej treba na dobro počutje zaposlenih, stanovalci niso tako pomembni! Vse to pod krinko “varovanja starejših pred okužbo”! KJE JE PAMET, socialni čut, strokovnost? Tako se dela v tem zasebnem domu s stanovalci z demenco in svojci, ker vodstveni kader želi le tiste, ki ponižno sprejemajo “odlično” oskrbo in ne opozarjajo ter ne zahtevajo za zaračunano ceno tako oskrbo, ki je dostojna življenju tudi osebam z demenco. Tako dela vodstveni kader, ki ima v rokah škarje in platno. Pristojni višji organi si zatiskajo oči, nočejo ukrepati in res zgleda, da se držijo skritega navodila, da se morajo starejše populacije čim prej znebiti. Čedalje bolj razumem svojce, ki sploh ne prihajajo več ali redko, ne opazujejo oskrbe in nege in s tem pospešijo “odhod” oziroma odrešitev svojih najbližjih. Mama, oprosti mi, ne morem se več boriti proti psihopatom, neprimernim osebam za delo s starostniki in osebam brez socialnega čuta in znanja. Žal druge rešitve kot je namestitev v tem Domu nimam. Če jim bo glede na njihovo “moč” in “znanstva” uspelo doseči še prepoved mojih obiskov, pa upam in ti želim, da se boš lahko kmalu odrešila zaporniškega življenja, neprimernega ravnanja in človeku nevrednega življenja. Oprosti mi, ker nisem uspela zate poskrbeti tako, kot si si želela! Majda, maj 2020 |
|
tel: 041 694 360
|
oktober 2020
|
