V času prvega vala koronavirusa so se domovi za starejše v Sloveniji hermetično zaprli za svojce 6. marca, v naši regiji pa so s tem pohiteli že deset dni prej. Takrat v Sloveniji nismo imeli še niti enega primera okužbe. Zapora je trajala dva meseca. Dva meseca brez naše podpore, brez družine, brez klepeta, brez svežega zraka, brez gibanja, brez priboljškov. Dva meseca prepuščenosti samim sebi, dva meseca sedenja ali celo ležanja, dva meseca žeje in hujšanja. Po televiziji so nas odgovorni prepričevali, kako je za starostnike po domovih dobro poskrbljeno, mi pa smo z okleščenimi, bizarnimi stiki preko stekla ali elektronskih naprav videli drugačno resnico, skozi zaklenjene ključavnice domov smo opazovali trpljenje in propadanje naših svojcev. Niso nas prepričali, prepričevali so sami sebe. Dvomesečna korona zapora se je pri moji mami, ki živi z demenco, končala tako, da je po prvomajskih praznikih pristala v bolnišnici. Že nekaj dni sem ob obiskih preko stekla na vhodu doma opazovala, kako postaja vsak dan slabša. »Predvsem se mi zdi gospa zelo izsušena,« mi je povedal sprejemni zdravnik v bolnišnici. Ker je imela blago povišano temperaturo, so ji ob sprejemu odvzeli bris na COVID-19, ki je bil negativen. Po infuzijah in antibiotikih se je stanje izboljšalo, po enem tednu so jo odpustili. Šele takrat so mi v domu povedali, da bo ob povratku morala zaradi izključevanja morebitne okuženosti s COVIDOM-19 za en teden v popolno osamo, šele potem jo bodo namestili v njeno sobo. Po več kot dveh mesecih domskega zapora in po enem tednu bolnišnice so ji namenili še en teden samice! Tak protokol imajo. To se mi je zdelo naravnost absurdno! Okužbo s koronavirusom so mami izključili že ob sprejemu v bolnišnico, takrat smo imeli v celi Sloveniji le po dva nova primera dnevno, v naši regiji pa že več kot en mesec nobenega aktivnega bolnika. Preverila sem vsa izdana navodila Ministrstva za zdravje, Ministrstva za delo in NIJZ, govorila sem z našim domskim zdravnikom in regijsko koordinatorko za COVID-29 – nihče ni izdal takih navodil! Enostavno so se kar pojavila nekje na poti od državnih uradov do vodstev domov … Pisala sem na obe ministrstvi: »Dovolite mi, da vam predstavim zgodbo svoje 91-letne mame … Vedno bolj se mi zdi, da obstaja večja verjetnost, da bi mama preživela COVID-19, kakor pa da bo preživela vse te varnostne ukrepe proti virusu. Zato vas lepo prosim, da se zavzamete za omilitev teh navodil, ki že toliko časa jemljejo življenju starostnikov po domovih smisel.« V naslednjih dneh se je zgodil čudež: po enem dnevu samice so mamo na podlagi klica z ministrstva že drugi dan preselili v njeno sobo. Ministrstvo za delo je 30. aprila ponovno dovolilo obiske po domovih ob upoštevanju strogih varnostnih protokolov. V našem domu so z obiski pričeli 6. maja, ta dan smo imeli v Sloveniji en nov primer okužbe. Obiski so bili omejeni na pol ure dvakrat tedensko samo v dopoldanskem času. Nekateri domovi so jih skrčil celo na pičlih petnajst minut. Bi vi mene povabili na obisk samo za četrtinko ure?! Tudi tokrat so bila navodila, ki jih je izdalo ministrstvo, veliko bolj ugodna kot pa odločitve posameznih domov. Ministrstvo ni niti z besedo omenjalo minutaže obiskov, strogo časovno omejevanje stikov s svojci je v »skrbi za najranljivejše« zraslo na zeljniku domskih uprav. So s tem zadovoljevali lastno potrebo po moči? Takoj, ko so mamo izpustili iz samice, sem se dogovorila za srečanje. Pripeljali so jo na vozičku, bila je bleda, upadla, sključena, njen pogled je bil prazen. »Mama, tako sem vesela, da te vidim!« Na tablici sem ji kazala domače slike in ji pripovedovala o naši družini. Ko sva bili brez nadzora, sem kršila pravila, snela sem si masko, se ji nasmehnila in jo pobožala. »Nikogar ni bilo.« mi je rekla. »Vem, mama, to ni bilo prav. To se ne bi smelo zgoditi…« Obiski so v tako bizarni obliki potekali do konca meseca maja. V tem času smo v Sloveniji beležili od 0 do 2 novi okužbi dnevno, svojci pa smo še vedno predstavljali najhujšo epidemiološko grožnjo. Junija so v našem domu obiske končno bolj sprostili. Izven stavbe so bili dovoljeni vsak dan brez skopo odmerjenih minut, nismo pa smeli vstopiti v dom in sobe naših svojcev. Pričeli smo s prepotrebno rehabilitacijo, saj so stanovalci v času »zaščite najranljivejših« na vseh področjih zelo propadli. Poklicala sem fizioterapevta, s katerim smo so delovali že pred korona krizo, in ga prosila za pomoč: »Mama vas potrebuje! Upam, da jo boste še uspeli postaviti na noge.« Obiskovali smo jo vsakdan dopoldne in popoldne. Stehtala sem mamo: v času izolacije je shujšala 9 kg, bila je brez moči, brez besed, njen pogled je bil odsoten. Naši obiski so se spremenili v storilnostno naravnan projekt s ciljem doseganja zadostnega vnosa tekočine, popravljanja prenizke dnevne kalorične pokritosti, negovanja zapuščene, kot Sahara presušene, kože, pogovarjanja, božanja, gibanja … Na obiske sem prihajala kar z nahrbtnikom, da sem s seboj lahko prinesla vse potrebno: pijačo, sadje, priboljške, negovalno kremo, rute, dodatna oblačila, knjige, žoge … Treba je bilo toliko postoriti, kar naprej sem morala hiteti. Včasih sem si zaželela, da bi se lahko ustavila. Da bi z mamo lahko samo sedeli na klopi pod dišečo lipo, poslušali ptičje petje, brez misli na čas, ki priganja, jaz pa bi ji brala pesmi našega preljubega pesnika Krasa: Burja trese našo hruško, vije njene veje - ah, lepo je biti burja – veje in se smeje… To bi bilo pravo razkošje, Indija Koromandija! A slovenska realnost je drugačna, na obiskih sem izvajala že plačano oskrbo III/a. Vreme nam ni bilo naklonjeno. Moja izčrpana in shujšana mama je morala najprej previhariti našo huronsko burjo. S fizioterapevtom, ki prav tako ni imel vstopa v dom, sta morala iskati zavetrne kotičke. Potem se je pričelo monsunsko deževje. Stiskali sva se pod nadstreškom, zavijala sem jo v ruto in rotila oblake, naj se razmaknejo. Ko ni bilo dežja, pa je postajalo sonce že zelo vroče. Gospodu pri sosednji mizi je postalo slabo, onesvestil se je. Le kako bomo preživeli to poletje? Počutila sem se, kakor da smo vrvohodci. Kakor da smo zaradi malo človeške bližine prisiljeni ves čas hoditi po robu prepada. V mamini sobi nisem bila že štiri mesece. Lani je imela tako lepo cvetoč balkon, letos pa … Morala bi pospraviti njeno omaro, odstraniti vsa dotrajana oblačila … Kar smilila se mi je, ko so jo pripeljali pred dom vso zanemarjeno in neurejeno. Ves čas je imela eno in isto debelo zimsko majico iz termoflisa, zunaj pa je bilo vroče in soparno. »To je zimska majica! Jaz nosim tako majico januarja za smučanje, ne pa junija! Lepo vas prosim, oblecite jo letnemu času in vremenu primerno! Ni težko! Če smo vsi znali primerno oblačiti svoje otroke, potem se da primerno obleči tudi starčke!« Gospa Zajedljiva. Ali pa mogoče gospa Čustveno prizadeta? Pograbila sem to majico in jo odnesla domov! Za soncem je spet prišel dež. Tudi to soboto sem se odpravljala v dom. Zjutraj sem stopila pred okno in na široko razgrnila zaveso. Zagledala sem se v nebo: »V redu bo. Vse bo dobro. Zdržalo bo.« Gosti temni oblaki so se z vso težo naslanjali na strehe bližnjih hiš, zdaj zdaj bodo popokale šipe. Ko sem pripravljala svoj nahrbtnik, me je nekaj tiščalo. Kakor da bi imela v prsih težko železno kroglo, ki mi ne pusti dihati. Iz radijskega sprejemnika pa se je slišal glas: Vremenska napoved je megla z dežjem, megla z dežjem, megla z dežjem, moral bi k tebi, pa sam ne vem, ali naj grem ali ne… Vlasta, oktober 2020 |
tel: 041 694 360
|
oktober 2020
|