Resnične zgodbice iz “najboljšega doma za starostnike” v Sloveniji
|
*** V ambulanti Doma se hči stanovalke pogovarja z domskim zdravnikom. Nenadoma se zasliši plaho trkanje na vrata in čez čas zagledata med vrati sivolaso glavo starejšega stanovalca. Zdravnik osorno zakriči: »VEN, kaj mislite, da lahko kar tako trkate na MOJA vrata?« S strahom ubogi starček zapre vrata. Nato se zdravnik zmagoslavno obrne h gospe in oholo izjavi: »Ali ste ga videli, ha ha? To je bil moj profesor na Medicinski fakulteti, sedaj pa je tak!« *** Zdravnica ima v sejni sobi sestanek z zdravstvenim osebjem Doma in pozabi zapreti vrata. Skoznje se sliši: »Nikoli se ne smete s svojci pogovarjati o tem, zakaj imajo njihove mame ali očetje predpisanih toliko zdravil, niti o počutju. Sklicujte se name, vprašanj pa mi tako ali tako dolgo ne bodo mogli zastaviti, ker prihajam 1-krat na 14 dni in imam termine že zasedene, ha ha.« *** V Domu so pridobili za sodelovanje psihiatra. Hči stanovalke z demenco skuša mami pomagati na različne načine in se v upanju, da bo novi psihiater lahko kaj novega doprinesel, najavi za pregled. Na pregledu psihiater s pogledom ošvrkne mamo, ji potolče s kladivcem po nogi, malo ogleduje in čez 10 minut strokovno izjavi: »Ja, vaša mama je pa dementna!« In pregled je končan. *** Psihiater v istem Domu pridno piše zdravila - pomirjevala za stanovalce po naročilu glavne medicinske sestre, ki mu enkrat mesečno ob njegovem prihodu podaja svoja mnenja glede oskrbovancev. Več pomirjeval pomeni več uspavanih oskrbovancev in manj dela. Hči stanovalke je bila ob pogledu na mamo zgrožena. Bila je močno omamljena, slina se ji je cedila iz ust, bila je nerazpoznavna. Ko se je nad terapijo pritožila psihiatru, je ta izjavil: »Očitno je doza premajhna, še malo jo moramo povečati, pa bo!« *** Ob kosilu pride na obisk k mami hči in na njeni rami opazi prilepljen obliž (opomba: za lajšanje stanja demence). »Kaj pa je to?« vpraša. Medicinski tehnik mirno odgovori: »Aja, obliž bi moral zjutraj prilepiti sosednji gospe.« *** Stanovalci, ki imajo sladkorno bolezen, so “strokovno”obravnavani. Na isto mesto jim vedno injicirajo enako dozo inzulina ne glede na izmerjeni sladkor v krvi, zaužito hrano, gibanje. Na vprašanje, zakaj potem sploh izvajajo meritve, sledi izjava: »Ja, če je vrednost zelo nizka, pa ne damo inzulina!« Hitro delujoč inzulin se mora sladkornemu bolniku posredovati ob hrani. Ker se zdravstvenemu osebju to ne zdi pomembno, dajo stanovalcem inzulin tudi eno uro pred obrokom, da so potem prosti. Posledice so seveda hipe, nezavesti in še večja ogroženost za napredovanja demence. *** Običajno se vsako leto za vse stanovalce organizira izlet. Stanovalce z demenco to leto niso peljali nikamor. Na vprašanje, zakaj tega niso storili, je glavna medicinska sestra brezbrižno odgovorila: »Kaj ne razumete, da bi potem imeli preveč dela!« *** Hči stanovalke Doma se pri fizioterapevtki pozanima, ali z mamo kdaj izvaja vaje. Ta ji odgovori: »Ja seveda, ob torkih imam za njo rezerviran termin. Ampak vaša mama nikoli ne pride, ker ima na ta dan odvajalni dan in mora biti v postelji.« *** V Domu se direktorji pogosto menjavajo. Tiste, ki so se trudili za izboljšanje oskrbe stanovalcev z demenco, so odpustili. Zadnji direktor je na področju oskrbe v domovih za starejše brez izkušenj in znanja. Posledica takega stanja je naslednja zgodba. Kot običajno vse stanovalce z demenco v Domu že pred 17. uro poležejo v postelje, dvignejo ograjice in tako naj bi ti preživeli do jutra. Iz dolgočasja ali obupa tolčejo po ograjicah, se skušajo rešiti iz postelje, nekateri trgajo penaste vzglavnike in taka “poškodba” se je zgodila stanovalki. Novi direktor je poklical hčer stanovalke in vpričo vsega osebja nanjo nečloveško tulil, da bo treba škodo poravnati, v Domu namreč NIMAJO oskrbovancev z demenco, zato naj takoj poskrbi za mamino premestitev. Na njeno plaho vprašanje: »Zakaj pa potem zaračunavate že več kot leto dni Oskrbo IV,« je nebogljeno in presenečeno pogledal h glavni medicinski sestri, ki je pač morala potrditi, da imajo v Domu vsaj 50 % oskrbovancev z demenco v oskrbi IV! Direktor se ni opravičil, ampak je samozavestno odvihral iz sobe. Nadaljevanje zgodbe: Direktor samoiniciativno, s pomočjo domskega psihiatra in brez vednosti hčere, odloči, da je treba to stanovalko »zdraviti«, da bo ponoči in seveda tudi podnevi spala! *** Hči stanovalke se najavi na sestanek k socialni delavki, ki je že peta socialna delavka v zadnjih sedmih letih v tem Domu. Ta ji vsa vzhičena pripoveduje, kako bodo dobro poskrbeli za vse, jih vodili na sprehode, angažirali prostovoljce, za oskrbovance z demenco izdelali programe … Dobro, si misli hči, gospa je še nova pa malo počakajmo, kaj se bo zgodilo. Mineta dva meseca in spet sestanek. Seveda izboljšanj NI, oskrba je še slabša! Tudi tokrat se socialna delavka hvali, kako bodo izdelali otroška igrišča, zunanji fitnes za zdrave oskrbovance, o oskrbovancih z demenco PA NIČ. Hči stanovalke ne more verjeti njenim besedam. V tem trenutku potrka na vrata vsa obupana in objokana gospa, ki je svojo mamo ob obisku spet našla v katastrofalnem in človeka nevrednem stanju. Socialna delavka oholo izjavi, da zanjo nima časa in jo hladno odpravi. Seveda tako ne gre. Svojka, ki je bila prisotna na sestanku, vstane, objame objokano in prizadeto gospo, jo potolaži, odpelje na kavo in jo miri. Kakšna je torej funkcija socialne delavke? Pomoč svojcem v stiski gotovo NE, prav tako tudi ne izboljšanje oskrbe za oskrbovance z demenco. Majda, maj 2020 |
|
tel: 041 694 360
|
maj 2020
|
