Čisto neopazno
|
Demenca se nam je pridružila popolnoma neopazno, čisto tiho je vstopila skozi zadnja vrata. Družine so različne, nekatere so zelo prepletene, pri nas pa je bilo pričakovano, da je vsak sposoben sam urejati svoje zadeve. Niti sama ne vem, od kdaj enkrat tedenski obiski pri starših niso več zadostovali. Vedno pogostejši so bili dramatični klici: »Vlasta, pridi takoj, ti ne veš, kaj se je zgodilo, tega ti ne morem razlagati po telefonu!« Zgodilo pa se ni nič, težavico sem rešila v dveh minutah. V hiši staršev so se pričeli pojavljati neznani tatovi, stvari so izginjale ali pa so jih neznanci namenoma poškodovali. Zgodbe, ki so ob pogovoru z mamo, polnile spominske vrzeli, so postajale vedno bolj fantastične. »A res, a tako je bilo, hmmmm, zanimivo …« Potem je šla mama v bolnišnico, morala je na operacijo zaradi težav s povešeno maternico. Po operaciji sva se sprehajali po dolgem hodniku, mama pa mi je vneto pripovedovala, kako je videla ponoči kopico otrok, ki so pripravljali kosilo za angleško kraljico. Nekateri so bili že skoraj odrasli, drugi pa še čisto majhni. Tudi najmlajši so z vso vnemo spretno rezali krompir in čistili zelenjavo. Mamica moja zlata, čim prej morava zapustiti bolnišnico! Nekega dne, ko smo sedeli pri domači mizi, sem se obrnila k očetu (da, k očetu. Leta 1952 so se sklepale patriarhalne zakonske zveze): »Tata, mama ima težave s spominom. Peljala jo bom k nevrologinji, da bo dobila zdravila.« Oče se je zelo ustrašil: »Ne, Vlasta, rekli bodo, da je neumna in jo poslali v norišnico!«. »Saj ni neumna! Vse bo v redu, samo tablete za spomin ji bodo dali.« Ko sem prišla zjutraj po mamo, sta sedela pri mizi v kuhinji, oče jo je učil, kdaj je bila rojena, kdo so bili njeni starši, kateri so njeni bratje in sestre. Spremljal jo je po hodniku do vhodnih vrat in ves čas sta ponavljala te podatke. Teste je opravila v redu, zdravnica ji je predpisala zdravila za spomin. Potem so se pojavile sanje: Bil je lep sončen dan, potok je žuborel, trava je bila idilično zelena, v krošnjah dreves so žvrgoleli ptički. Jaz sem se postavila v vrsto, da bom kupila vstopnici, mama pa me je čakala v prijetni senci. Vrsta je bila dolga, obračala sem se nazaj in preverjala, če je z mamo vse v redu. Naenkrat pa sem opazila, kako odhaja v nasprotno smer. Stekla sem za njo, vendar je med množico ljudi nisem več videla. Pojavile so se tekoče stopnice kakor na podzemni železnici v velemestu. Tekala sem po stopnicah gor in dol ter spraševala ljudi, če je kdo videl staro gospo v rdeči jopici. Nihče je ni videl. Zgubila sem svojo mamo. Potem se je mama v resnici izgubila. Vsako nedeljo je hodila k maši. Naša hiša stoji tik ob cerkvi, zjutraj ji je oče pomagal, da se je lepo oblekla in jo pospremil do vhodnih vrat. Samo korak in že je bila na cerkvenem dvorišču. Neko nedeljo pa me je v času kosila prestrašen poklical: »Vlasta, pridi takoj! Mama je šla ob desetih k maši in se še ni vrnila!« Bilo mi je grozno! Tisti dan sem bila dežurna, vklenjena sem bila v bolnišnici, moja mama pa se je izgubila! Najrajši bi se zjokala! Takoj sem poklicala na pomoč svoje otroke in prijateljice iz domačega kraja. Prečesali so vse ulice in preverili vse ceste, nikjer je niso našli! Ko je hčerka desetič obkrožila cerkev, pa jo je zagledala v veži sosednje hiše. Vhodna vrata so bila odprta, v veži je bila miza, pri mizi pa je sedela mama. Bila je nekoliko premražena in jezna: »Veš, Petra, ni prav, da ste me pustili čisto samo toliko časa čakati! Tako se ne dela z ljudmi!« Moja hčerka pa je bila presrečna: »Pridi, stara mama, greva domov.« Postopoma je prevzel kuharijo oče, jaz pa sem skupaj z mamo urejala domači vrt. Pričela sem prati in likati, nabavljati v trgovini, pomagala sem mami pri kopanju. Potem smo odprli vrata prvi ženi dobrotnici, nazadnje so nas obiskovale kar štiri. Klic iz zavoda me je zadel kot strela z jasnega: »Sporočamo vam veselo novico, imamo prazno sobo za vaša starša.« Najprej sem šla na ogled sama. Dom mi je razkazala nasmejana receptorka, njena energija je žarela kot toplo sonce. Peljala me je po celi hiši. Stavba je bila lična, okolica še lepša. Vsaka etaža je imela svojo jedilnico, hodniki so bili sicer dolgi in vsa vrata enaka, soba pa je bila prijetna, imela je svoj WC in tuš ter lep balkon s čudovitim razgledom. Peljala me je tudi na zaprti oddelek. V dnevnem prostoru so za mizo tiho sedeli ljudje in strmeli predse. Miza je bila popolnoma prazna, vse je bilo golo. Receptorka jih je prijazno pozdravila, le nekateri so ji odgovorili z enozložnico. Iz dnevnega prostora so vodila vrata na ograjeno trato s sprehajalno stezo in lepim lesenim paviljonom – nikjer ni bilo nikogar. Takrat varuh človekovih pravic še ni izjavil, da je zaklepanje ljudi v sobo groba kršitev človekovih pravic. Takrat mi direktor zavoda še ni razložil, da je sporna izključno ključavnica na vratih sobe, vse ostale pa ne. Takrat še nisem postavljala predrznih vprašanj. Če imajo ljudje veliko potrebo po gibanju, zakaj jim je ne poskusite zadovoljiti? Če so zaklenjeni predvsem zaradi begavosti, zakaj so na zaprtem oddelku tudi osebe na vozičku? Takrat še nisem… Prepričala so me zagotovila na njihovi spletni strani, da v okviru delovne terapije skrbijo za koristno zapolnitev prostega časa in ohranjanje dobrega počutja, v okviru fizioterapije pa izvajajo vzdrževalni program za ohranjanje mobilnosti in samostojnosti. Ko sta se selila, ni bilo na nebu niti oblačka. Z balkona je bilo videti mogočne krošnje dreves, nad njimi pa je v soncu žarel zvonik bližnje vasice na pobočju. Na stene sobe sem obesila slike pravnukov, mizico sem prekrila s prtom in nanjo postavila rože, prinesla sem domačo uro in radio. Oče je bil žalosten in zaskrbljen, mama pa je bila dobrovoljna kot vedno, ob njem se je počutila varno. Prijateljice so mi govorile, da mi bo sedaj lažje, saj bo za starša dobro poskrbljeno podnevi in ponoči. Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan … Vlasta, november 2019 |
|
tel: 041 694 360
|
december 2019
|
