Mama je samo ena in moja mama je vedno izražala le nežnost in milino. Vzgajala nas je s potrpljenjem in ljubeznijo, pa čeprav bi si včasih zaslužili tudi kakšno ostro besedo. Nikoli v življenju ni nikomur skrivila niti lasu. Ko sta se z očetom preselila v dom, je bila že več let na zdravilih zaradi demence, pri vseh dnevnih opravilih je potrebovala pomoč. Oče je bil njen varuh in vodnik, včasih se mi je zdelo, da sta se z leti zlila v eno osebo. Nikoli ni bila zahtevna, vedno je bila dobrovoljna, rada se je smejala. Bila je še pokretna, hodila je s palico. Ker se sama ni več znašla, smo jo trikrat na dan peljali na stranišče, kjer je takoj opravila veliko in malo potrebo. Ob sprejemu v dom sva se z odgovorno sestro pogovorili glede njunih navad in potreb pri negi, zagotovili so mi, da bo mama z njihovo pomočjo tudi v domu šla trikrat dnevno na WC. Na obisk smo prihajali vsak dan po opoldanskem počitku in ostali do večerje. Pred opoldanskim počitkom naj bi mamo peljali na stranišče in ji zamenjali plenico. Vedno pogosteje pa smo jo našli popolnoma premočeno. Ni bila povsem prepojena le plenica, mokra je bila tudi obleka. Mame niso vozili na stranišče, kar na postelji so ji menjavali plenice! Pogosto sem protestirala tako pri negovalkah kot pri glavni sestri. Poklicala sem jih tudi v času jutranje nege in jih prosila, da mamo uredijo na WC-ju, saj še ni nepokretna. Ne nazadnje je ponižujoče, če se odraslo osebo preoblači leže kot dojenčka, dokler ni to nujno potrebno – takrat se je telefonska linija prekinila. Oče mi je večkrat govoril, kako so nekateri grobi pri jutranji negi: »Vlasta, ti sploh ne veš, kakšno nasilje se tukaj dogaja.« Moj oče je bil celo življenje vodja, nikoli se ni podrejal, izpuščanje v starosti je bilo zanj težavno. Nekega dne smo slučajno ostali pri starših v času večerje. Po večerji so prinesli mami še kapljice. Doma kapljic ni prejemala! Sestro sem vprašala, kakšno zdravilo je to. Odgovorila mi je, da ji ga je predpisala psihiatrinja za pomiritev, ker je postala v času večerne nege agresivna. Ob vstopu staršev v dom sta oba podpisala izjavo, da bom jaz urejala in zastopala njune pravice. O težavah pri večerni negi me ni nihče obvestil! Nihče mi ni niti povedal, da so mami predpisali antipsihotik! Kakor da sta starša postala njihova last! Naslednji dan sem se oglasila pri domskem zdravniku. Povedala sem mu, da sem vsak dan na obisku pri mami do večerje. Ker je mirna in dobre volje do šestih zvečer, težko verjamem, da postane ob sedmih agresivna. Kot zdravnik se že celo življenje srečujem tudi z nujnimi stanji v psihiatriji. Če v takem primeru sama ne bi nikoli nikomur svetovala antipsihotika, ne morem z mirno vestjo pristajati, da se ga uvede moji mami. Kapljice je črtal z njenega jedilnika. Dogovorila sva se, da bom svoje obiske podaljšala preko večerne nege. Po večerji smo bili v sobi oče, mama in hči, ob sedmih sta vstopili dve negovalki: »Gospa, zaradi večerne nege vas prosim, da stopite ven iz sobe.« Ubogala sem, vendar sem pustila vrata priprta. Sestra jih je zaprla, jaz pa ponovno priprla: »Imam dogovor z zdravnikom, da sem lahko prisotna pri negi.« Ni zaleglo, oni imajo navodilo direktorja, da se opravlja nega za zaprtimi vrati. Ker se nisem pokorila, sta demonstrativno odšli. Prava reč! Večerno nego sem opravila sama kot že tolikokrat. Skupaj smo pogledali še poročila, potem pa sem jima pomagala v posteljo. Drugo jutro sem se najavila pri direktorju, na razgovoru sta bili tudi glavna sestra in socialna delavka. Psihiatrinja je mami predpisala antipsihotik na podlagi treh zapisov v raportu brez mamine, očetove ali moje vednosti. Povedala sem jim za incident pri večerni negi. Citirala sem člene Zakona o pacientovih pravicah, navajala sem odstavke njihove lastne predstavitve. Na spletni strani so zapisali, da si zdravstveno osebje prizadeva za vključevanje svojcev v sam proces oskrbe. Kot pediater sem na lastni koži doživela humanizacijo obravnave otrok v bolnišnicah. Danes je samoumevno, da 365 dni v letu izvajamo vse medicinske postopke ob prisotnosti staršev, na začetku pa smo se soočali z velikimi odpori, ki smo jih zavijali v celofan »strokovnih argumentov«. Zato vem, da lahko dobro delo pokažejo vsem, za zaprtimi vrati je treba skrivati le slabe prakse. Od takrat dalje moja mama ni več agresivna, pa tudi kapljic ne prejema. Spomladi sem med svojo medicinsko pošto zasledila članek, ki govori o antipsihotikih in starostnikih. Na podlagi opazovanja so ugotovili pri tistih na zdravilih za tretjino višjo umrljivost kot pri kontrolni skupini. Poleti sem prebrala knjigo ameriškega profesorja in geriatra Demenca brez zdravil (A. Power, MD: Dementia Beyond Drugs), kjer lepo opiše, da smo zdravniki pri predpisovanju zdravil odvisni od informacij, ki jih podaja osebje. Agresivnost ima svoj vzrok, pogosto je posledica neustreznega pristopa. Vlasta, november 2019 |
tel: 041 694 360
|
december 2019
|