Nihče se ne rodi prostovoljno, zato je nabijanje o tem, kako smo ob rojstvu vsi (enako) svobodni, navadna traparija. Mimogrede se lahko vprašamo, od katere starosti naprej se otroka upošteva kot svobodno entiteto, ki lahko odloča o svojem življenju? Pa tudi o smrti. Otrok je odvisen. Torej že s tega vidika ne moremo trditi, da je svoboden. Vprašajte narkomane, koliko so zares svobodni v svoji odvisnosti!? Vem, ni lepo mešati nedolžnih otročajev z nemarnimi džankiji, toda osebno bi bil v otroštvu raje odvisen od heroina, kot pa od svojih staršev. Verjemite mi, ceneje bi jo odnesel.
Rekli boste, ja, ti si ekstrem, ne moreš po sebi krojiti sistema vrednot. No ja, če pomislimo samo na to, da se v statistiki skriva podatek o približno 200.000 alkoholikih v državici Sloveniji, temu okajenemu šopku pa dodamo še vse džankije, depresivce, psihopate, idiote, verske fanatike, shizofrenike, člane določenih političnih strank... bomo hitro ugotovili, da velik del našega naraščaja odrašča v, milo rečeno, precej stresnih razmerah. Če se vrnemo k odvisnosti od staršev, ta dandanašnji pogosto traja vse življenje ter je celo bolj trdovratna in pogubna od odvisnosti od heroina. In ne bo odveč, če ponovimo, da odvisen človek nikakor ne more biti svoboden.
Zakaj smo začeli s tem, nekoliko težkim uvodom o (ne)svobodi? Zato, ker bomo v nadaljevanju nekaj misli posvetili evtanaziji, temi, ki je te dni na slovenskem medijskem trgu precej aktualna.
No, recimo, da bi kot izhodišče za razpravo o evtanaziji upoštevali razmere, ki jih posameznik določi za nevzdržne. Seveda ne trenutno nevzdržne, pač pa trajno. Ko/če se bo resno razpravljalo o evtanaziji, bi morali besedo dobiti tudi drugi strokovnjaki, sociologi, psihologi, pedagogi, umetniki in tako naprej, torej še zdaleč ne samo zdravniki. In ja, evtanazija je preveč resna tema, da bi v razpravo vključevali razne teoretike zarot, cerkev in druge pravljičarje.
Osebno sem prepričan, da bi morala biti pravica do (brezplačne) evtanazije podeljena vsakemu opravilno sposobnemu polnoletnemu državljanu. Ko ti življenje dopizdi, greš lepo v lekarno, dobiš flaško, odideš domov, spiješ, zaspiš in se več ne zbudiš. Brez razmesarjenih trupel in drugih grozljivih prizorov za žalujoče in druge prizadete. Bojazen, da bi evtanazijo množično zlorabljali ljudje s samomorilskimi nagnjenji, je odveč, kajti samomorilec se bo ubil, ne glede na vso zakonodajo tega sveta, tako da to sploh ni noben argument. Je pa že bolje, da lepo zaspijo v domačih posteljah. kot pa da se mečejo pod vlak, se obešajo po skednjih in kozolcih, si streljajo v glavo, si režejo žile, pijejo kislino in počno še vse kaj drugega, da bi končali svoje potovanje.
Kaj pa če se posameznik, ki se odloči za evtanazijo, odloči napačno? E jebi ga, ali ni v neoliberalizmu tako, da vsak posameznik sam nosi odgovornost za svoje življenje? Če mora nositi odgovornost za življenje, bi moralo biti samoumevno, da sme biti sam odgovoren tudi za svojo smrt.